Kadar ima Tani Bahtuali v rokah čopič, ima nasmešek do ušes. Ko bi mu ga kdo vzel, bi se mu obraz pomračil, pogled povesil. Če nima umetnosti, namreč nima ničesar. »Od majhnega sem sanjal o tem, da bom slikar ali pevec,« je dejal. V Ljubljani veliko časa posveti slikanju, tudi petju in igranju na razne inštrumente, če mu pridejo v roke. Očitno ima plodovito obdobje. Odkar je oktobra lani zaprosil za mednarodno zaščito, je naredil petnajst slik. Morda bi še kakšno več, če mu ne bi primanjkovalo barv in platna. Denarja za to nima. Bo pa kmalu imel nekaj drugega. »Verjetno bom pripravil razstavo na Metelkovi,« ni skrival ponosa z Glasom azila v rokah, v katerem so bile objavljene nekatere njegove slike.
Talibani so mu grozili s smrtjo
Zdaj prenaša na papir ideje, ki so v njem vzklile pred časom, ko je bil še doma v Afganistanu ali na poti prek Irana, Turčije in Grčije proti Sloveniji. »Vse slike, ki jih vidite v reviji, sem narisal tu, v Ljubljani.« Na eni od njih se v trdi noči in z oblaki nad glavo iz morja dvigata skalnata hriba, na drugi pa je čoln, ki potuje proti enemu od njiju, kajpak iz Turčije v Grčijo. Na tretji sliki je most, ki ga je videl v Carigradu, na četrti drevesa, nekatera pokončna, druga rahlo sključena. »Modra barva v mojih slikah simbolizira prijavo za azil, drevo, ki se sklanja, pa zavrnitev. To naslikam, ko sem slabe volje.«
Slikal je že v Afganistanu, rad je pisal pesmi in pel, zato je imel težave. Pel je na različnih krajih, odziv ni bil dober. »Ljudje so me zmerjali.« Ko bi ga le zmerjali, bi to še prenesel, a se je pritisk stopnjeval. »Vas, v kateri sem živel, je pod vplivom talibanov, ki zagovarjajo zelo stroga pravila. Talibani pravijo, da islam petja ne dovoljuje in da je to haram (greh, op. p.). Prepričan sem, da bi me ubili, če bi ostal doma.« Grozili so mu s smrtjo, pri čemer je prednjačil mula oziroma verski vodja imam. Talibanska mreža je še vedno razpeta čez vso državo. Če bi se skril v kakšen drug del Afganistana, bi ga lahko našli. »Res je, da imamo v teoriji v Afganistanu eno vlado. Vendar imamo v praksi dve, ena je uradna, druga talibanska,« je dejal. Poudaril je, da imajo talibani v njegovi domači vasi veliko moči, in dodal, da v Evropo ne bi prišel, če njegova varnost ne bi bila ogrožena, saj je imel v Afganistanu dovolj denarja za življenje.
Misel na zapor kot nočna mora
Zavrnitev ni le tema ene od njegovih slik, ampak jo je dejansko doživel. Odgovor ministrstva za notranje zadeve na prošnjo za mednarodno zaščito je bil namreč negativen. Niso mu verjeli, da je bilo njegovo življenje v Afganistanu res ogroženo. Očitali so mu kontradiktornost pri pričanju. Tani Bahtuali je prepričan, da je prišlo do napake pri prevodu. »Prevajalka je prevajala iz farsija, pa še to iz iranskega, ki se razlikuje od afganistanskega. Moj materni jezik pa je paštu, farsi sicer razumem, a ga ne govorim tekoče,« je dejal, medtem ko mu je prikimaval prevajalec tega intervjuja za Dnevnik in ugotavljal, da je Bahtuali med odgovarjanjem na vprašanja vseskozi s farsija preskakoval na paštu, zato smo nekajkrat iz njegovih besed s težavo razbrali pravi pomen.
Kljub zavrnitvi hoče ostati v Sloveniji, zato je še enkrat zaprosil za mednarodno zaščito. Želi še naprej slikati in peti, organizirati razstave, imeti atelje, morda nekoč odpreti afganistansko restavracijo. To so lepe sanje, pozna pa tudi nočno moro. Imenuje se Postojna. »Le tja nočem spet iti.« V centru za tujce je bil na začetku bivanja v Sloveniji, tam je preživel približno mesec dni. V Ljubljano so ga premestili, ko je dostavil kopijo osebnega dokumenta. Ko je beseda nekajkrat nanesla na Postojno, je zmajeval z glavo in tokrat v angleščini ponavljal: »Ne, ne, ne v zapor.«
Njegova umetniška duša hrepeni po nečem povsem drugačnem. Na primer po novih oblikah izražanja. Nekaj dni po tem, ko je povedal svojo zgodbo, je odkril nekaj takšnega. »Poglej, kaj sem ustvaril,« je zasijal. Prvič je narisal grafit, portret ženske. Kdo je to? »Podoba, ki je nastala v moji domišljiji,« se je namuznil.
