Enainšestdesetletna upokojena medicinska sestra Jožica Mikec je za sladkorno boleznijo zbolela pri 25 letih. Več dni je samo pila, ponoči in podnevi. »To je bila nepopisna žeja. Ampak pitje telesu ni nič zaleglo. Kot bi vodo zlival skozi cedilo,« se spominja dni, ko je kot strela z jasnega udarila bolezen. Ko so ji izmerili krvni sladkor, je bila njena prva reakcija: »Saj to ni mogoče.« Raven krvnega sladkorja je dosegla skoraj 18 milimolov na liter.
Takoj so ji predpisali inzulin. A terapija s črpalko je danes v primerjavi z iglami in brizgalkami pred leti bistveno enostavnejša in predvsem bolj naravna. Dodajanje inzulina je bolj podobno dejanskemu delovanju trebušne slinavke, pravi. Ker pa zunanji dejavniki, od bolezni in stresa do psihičnega in fizičnega napora, vsakodnevno vplivajo na raven sladkorja v krvi, je treba dotok inzulina sproti prilagajati. Vsak košček hrane, ki ga poje, najprej stehta in tehtnica ji preračuna, koliko je v njem ogljikovih hidratov. Nato ročno vnese v program določeno količino inzulina. »Bolezen je vseživljenjska in jo je pač treba sprejeti. Imam obdobja, ko bi črpalko najraje vrgla v smeti, a večino časa niti ne vem, da jo imam na sebi.«
Nenehno v stiku z novostmi
Po besedah Mikčeve, ki je tudi podpredsednica novomeškega društva diabetikov, se lahko s sladkorno boleznijo povsem dobro živi, če je bolnik discipliniran in se ves čas izobražuje, seznanja z novostmi.
Mikčeva ima sladkorno bolezen tipa 1. Velika večina od približno 140.000 diabetikov pri nas ima sladkorno bolezen tipa 2, pri kateri so zdrava prehrana, gibanje in izobraževanje o bolezni prav tako izjemnega pomena, kot tudi način obravnave takega bolnika, pravi diabetologinja Jelka Zaletel, predsednica Diabetološkega združenja Slovenije. »Sladkorna bolezen je napredujoča, vseživljenjska bolezen, ki okvari veliko tkiv in organov, zato je zelo pomembno, da za takega bolnika v zdravstvenem sistemu poskrbimo prijazno, zanj najdemo prave besede, mu povemo, kje dobi verodostojne informacije in kako naj živi s sladkorno boleznijo. Glede na to, da je sladkorno bolezen tipa 2 možno preprečiti oziroma odložiti njen pojav na kasnejše življenjsko obdobje, je zelo pomembno zavedanje, da lahko dolgoročno sami ugodno vplivamo na svoje zdravje.«
Kot je na nedavnem strokovnem srečanju o sladkorni bolezni, ki ga je pripravila novomeška fakulteta za zdravstvene vede, dejala zdravnica družinske medicine Alenka Simonič, se vse več patologije seli na področje družinske medicine, kar je prav, saj ti zdravniki svoje paciente najbolje poznajo, obravnavati pa jih je treba celostno. »Naše naloge so presejanje, ocena tveganja za sladkorno bolezen, zgodnja diagnoza in vodenje takega bolnika. Po potrebi ga napotimo na sekundarno raven. V procesu zdravljenja je sladkorni bolnik naš partner.« Seznanijo ga z boleznijo, njenimi posledicami, možnimi zapleti, potekom zdravljenja. Načrt zdravljenja naredijo skupaj z njim. V splošni ambulanti tako bolnika dobesedno učijo pomena zdravega življenjskega sloga, redne telesne aktivnosti, vzdrževanja primerne telesne teže.
Odgovorna vloga družinskih zdravnikov
Družinski zdravniki imajo odgovorno nalogo med svojimi bolniki prepoznati tiste, ki so najbolj ogroženi. Pri teh opravijo osnovno diagnostiko (izmerijo krvni sladkor na tešče in po jedi, obremenitveni test z glukozo) in bolnika po potrebi napotijo na nadaljnje preiskave. Če pri bolniku ni velikega tveganja za sladkorno bolezen, opravijo kontrolni pregled vsakih pet let. V primeru velikega tveganja pa so potrebni zdravstvena vzgoja, odprava dejavnikov tveganja in kontrolni pregledi na dve do tri leta. Bolnika napotijo v zdravstvenovzgojni center, ki deluje v okviru zdravstvenega doma. Najprej gre skozi krajše uvodne delavnice življenjskega sloga, preizkusa hoje na dva kilometra in na delavnico dejavnikov tveganja. Nato se pacient vključi v nadaljevalni del programa, ki obsega delavnice zdrave prehrane, telesne dejavnosti, zdravega hujšanja ter v primeru, če je kadilec, delavnico opuščanja kajenja.
Nekateri bolezen še vedno skrivajo
Zaradi številnih možnih zapletov (ledvična odpoved, žilni zapleti, diabetična noga, polinevropatija, diabetična retinopatija, motnje v presnovi maščob...) sladkorni bolnik potrebuje dobro kontrolno obravnavo, pravi Simoničeva. »Družinski zdravniki smo s svojimi pacienti tekači na dolge proge. Bolniki s sladkorno boleznijo nas pogosto obiskujejo, zato je zelo pomembno, da jih obravnavamo celostno. Moramo biti dostopni, koordinirano naj bi jih napotili na različne ravni zdravstvene oskrbe.« Pri tem je dobro sodelovanje z diabetološkim dispanzerjem bolnišnice izjemnega pomena.
Kljub veliki razširjenosti sladkorne bolezni pa je težko razumeti, da je mnoge bolnike še vedno sram govoriti o bolezni, pravi Vekoslav Prevalšek, predsednik metliškega društva diabetikov, ki so ga ustanovili pred osmimi leti. »Takrat smo si rekli, da bomo veliko naredili, če rešimo eno nogo na leto. Danes jih rešimo mnogo več. A še nismo zadovoljni, saj je sladkorna bolezen še vedno nekakšen tabu. Toda resnico pač moraš sprejeti. In če si hočeš pomagati, moraš bolezen tudi spoznati.« S številnimi predavanji in srečanji vse leto želijo svoje člane čim bolj izobraziti, v društvo pa privabiti čim več bolnikov.
