Slovenija velja za državo, ki ima izjemno visoko trošarino na pivo, kar pomeni, da so sorazmerno visoke tudi cene piva, ki ga proizvedejo mali pivovarji. Čeprav slovenske majhne pivovarne na leto proizvedejo le nekaj manj kot odstotek vsega proizvedenega piva v Sloveniji, se je slovenska pivska scena močno spremenila prav s pojavom kraft pivovarnic oziroma mikropivovarn.
Tradicionalni pivci, ki so dolga leta izbirali predvsem med rdečim zmajem in zelenim kozorogom ter svoj pivski okus in status nadgrajevali z uvoženimi zvarki in rokodelskimi izdelki iz kakšne domače oštarije, so se znašli pred dilemo – ali slediti povsem novim trendom in okusom v obliki alov, pale alov, stoutov, porterjev in drugih zvarkov, oplemenitenih z začimbami, sadjem, različnimi vrstami hmelja in slada, narejenih iz pšenice, riža, ajde in drugih žit, ali ostati zvest bolj tradicionalnim ljudskim pivom. Pri marsikom pa se je, ko je segel po steklenici kraft piva, pojavilo vprašanje, kako to, da so cene novodobnih zvarkov slovenskih mikropivovarjev veliko višje, kot so jih bili navajeni ob srkanju tradicionalnih piv. Če so bili slovenski pivci navajeni, da so v zadnjih letih za pollitrske steklenice ali pločevinke v trgovinah plačevali tam nekje okoli enega evra, so cene piva novega vala že pri 0,3-litrski steklenički višje za najmanj en evro, če ne več. Razlog za cenovni odklon, ki mnoge ljubitelje piva močno moti, se še bolj kot v butični proizvodnji, ki ne more biti konkurenčna velikim koncernom, skriva predvsem v visokih trošarinah na pivo, ki so v Sloveniji med najdražjimi v Evropi.
Nadpovprečno obdavčeno pivo
Pivo je pijača, ki je v Sloveniji že zgodovinsko zelo obdavčena. Že pred drugo svetovno vojno je bilo pivo v takratni Jugoslaviji med najbolj obdavčenimi pijačami, razlog pa naj bi se skrival v tem, da so hoteli v Srbiji, ki je imela takrat glavno besedo v kraljevini, pospešiti prodajo slivovke, ki so jo takrat čislali kot najeminentnejšo žganico. Tudi nova država Slovenija se je znašla med petimi evropskimi državami z najvišjo trošarino na pivo in edina med temi petimi, ki ima ničelno trošarinsko stopnjo na vino.
Prav v vseh sosednjih državah so trošarine za mikropivovarje nižje kot v Sloveniji, kjer je trošarina za en hektoliter piva 12,1 evra za en odstotek vsebnosti alkohola, s tem da stopnja trošarine velja za vse pivovarne, ne glede na velikost. Ker so novodobna kraft piva običajno bolj bogata z alkoholom, pomeni, da so tudi trošarine zaradi tega še večje kot pri tradicionalnih lagerjih. Slovenski mikropivovarji tako za en liter piva z vsebnostjo alkohola 4,9 odstotka plačajo 60 centov davščin. Mikropivovar v Nemčiji na primer za sto litrov piva z enako alkoholno stopnjo plača manj kot šest evrov trošarine, v Sloveniji pa približno 60 evrov. Po besedah Iztoka Jožeta Koširja z Inštituta za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije je problem slovenskih malih pivovarjev poleg visokih trošarin tudi v tem, da se sicer združujejo v razna društva, nimajo pa enotnega nastopa in pravne osebe, ki bi skrbela za pogajanja z državo, ki se tudi še ni prilagodila novim trendom, pa tudi v Obrtno-podjetniški zbornici sekcije pivovarstvo sploh ni.
Trošarina višja od surovin
»Za malo stekleničko piva plačujemo od 13 do 27 centov trošarine, odvisno od stopnje alkohola,« pravi Marko Jamnik iz ljubljanske pivovarnice Tektonik, ki je tudi eden glavnih »krivcev«, da so na ministrstvu za finance sprejeli pobudo skupinice mikropivovarjev, da se trošarina na pivo za male pivovarne zniža za 50 odstotkov. »V Financah sem naključno prebral, da se pripravlja nov predlog zakona o trošarinah, in ko sem podrobno prebiral osnutek, ki so ga pripravili na ministrstvu za finance, sem zgrožen ugotovil, da mikropivovarji v tem osnutku sploh nismo omenjeni, so pa notri tisti, ki doma varijo pivo, in tisti, ki doma kuhajo žganje. Poklical sem kolege iz Reservoir Dogs in skupaj s pivovarno Pelicon in Human Fish smo v okviru javne razprave pripravili osnutek s pripombami ter idejo, da se trošarina v skladu s priporočili Evropske unije iz leta 1998 zniža za 50 odstotkov za tiste pivovarje, ki na leto proizvedejo do 20.000 hektolitrov piva,« pravi Jamnik, ki še z 51 slovenskimi malimi pivovarnicami čaka na novi zakon o trošarinah.
Velika večina malih pivovarjev z visoko trošarino pravzaprav ne pokrije niti proizvodnih stroškov, čeprav povpraševanje po njihovih zvarkih tudi kljub rahlo drznejšim cenam skokovito narašča. »Pri našem pivu je strošek trošarine dvakrat višji od stroškov vseh surovin za proizvodnjo piva,« pa trdi Andrej Sluga iz pivovarne Reservoir Dogs, ki je bil tudi eden od pogajalcev z državo o znižanju trošarine.
Pivska demokracija
Po besedah Andreja Sluge je scenosled, po katerem je bil sprejet predlog malih pivovarjev, tipičen primer, kako bi v praksi morala funkcionirati demokracija. »Takoj ko smo pripravili pripombe k osnutku zakona, smo poklicali poslanko Mirjam Bon Klanjšček (neodvisna poslanka, op. p.), ki zastopa interese naše regije, in skupaj s poslancem Francem Trčkom (Združena levica, op. p.) sta sklicala sejo odbora za finance in monetarno politiko, kjer smo poslancem, ki niti niso dobro vedeli, za kaj gre, predstavili predlog, ki so ga takoj sprejeli. Prav nobene pripombe ni bilo, ne z leve ne z desne. Sledila so še pogajanja z ministrstvom za finance, kjer so bili na začetku rahlo presenečeni, vendar smo jim razložili problem in evropsko direktivo pa tudi to, da bo država od tega dolgoročno imela veliko več, čeprav bo na začetku padlo v žep manj,« se presenetljivo hitrega dogovora z državno administracijo spominja Andrej Sluga.
Logika pivovarjev, ki so jo sprejeli glavni zbiralci davščin, je približno takšna. Če bo na začetku v državno malho padlo manj trošarine, bodo pivovarji lahko več investirali, zaposlovali, izboljšali proizvodnjo in kakovost piva, kar bo dolgoročno prineslo večjo korist državi kot visoka trošarina. Dogovor z državo je bil tudi ta, da se cene piva ne bodo znižale, vsaj kratkoročno ne, ampak bo celoten znesek, ki bo ostal od trošarine, šel za investicije in zaposlovanje. »Izračunali smo, da bi s tem na leto privarčevali okoli 20.000 evrov, ki bi jih takoj investirali v zaposlovanje in dodatno opremo,« pravi Marko Jamnik. Andrej Sluga dodaja, da bo po novem država lahko razvijala predvsem nova delovna mesta, dodaten zagon bi dobil kulinarični turizem, saj je pivo postalo tudi globalni turistični trend, pa tudi preboj v pivovarstvo bo po novem lažji, saj banke zaradi »neprofitabilne« trošarine težko dajejo kredite oziroma od malih podjetnikov zahtevajo veliko jamstev.
Cene piva se še ne bodo znižale
Po kmečki logiki navadnega pivca piva bi se z nižjo trošarino, ki bo kljub 50-odstotnemu znižanju sicer še vedno veliko višja kot v Nemčiji ali na Hrvaškem, morala poceniti tudi pivo v lokalih in trgovinah. Vendar se verjetno ne bo. Gregor Makovec iz podjetja Beer Pro, ki je eden največjih distributerjev piva, ne verjame, da bodo pivci imeli kaj več od tega kot morda večjo izbiro. »Ker bodo oblikovali cene vsak po svoje in stvar ne bo enotna, ni pričakovati, da bi cene padle,« pravi Makovec. Skeptičen je tudi Andrej Mrzel iz drugega največjega distributerja, podjetja Amstar, ki upravlja tudi eno prvih trgovin s pivi – Pivoljub. Po njegovem mnenju bodo cene slovenskih proizvajalcev padle šele, ko bo konkurenca večja. Kot v en glas pravijo mikropivovarji, bi cene piva lahko padle le, če bi povečali zmogljivost proizvodnje in kupovali cenejše sestavine, kar pa ni v njihovem interesu.
