Spomnimo: eden od založnikov je pred časom šolam ponudil brezplačno izposojo svojih učbenikov, a šole so se morale hkrati obvezati, da bodo določen čas uporabljale prav ta učbenik. Isti založnik je naročnike za svoj komplet učbenikov in delovnih zvezkov »motiviral« tudi tako, da je učitelje prosil, naj za nagrado (nekaj sto evrov!) postanejo evalvatorji založbe. Račun je bil jasen: evalvatorji so lahko postali le učitelji, ki so »avtonomno« izbrali prav ta komplet.
A (zvitih) založnikov ne gre kriviti za vse slabo na področju učbenikov. Potem ko je tedanji šolski minister Igor Lukšič pred leti šolam prepovedal zamenjave učbenikov v šolskih skladih, tudi v primerih, ko ti niso bili več skladni z učnimi načrti, in svetom staršem omogočil, da so nadzirali cene delovnih zvezkov, ki so jih izbrali učitelji, so se založniki morali znajti po svoje. Nekateri so se usmerili na delovne zvezke, ki se polagoma spreminjajo v nekakšne hibride: deloma so še klasični, deloma so elektronski. In vendar ni bila pri nas narejena še nobena tehtna študija, koliko elektronskega je dobro za določeno starost. Raziskave na primer kažejo, da možgani veliko bolje pomnijo tisto, kar roka napiše, ne pa natipka, in da tablice niso nujno blagoslov za razvoj kognitivnih sposobnosti. Prav tako ni jasnega strokovnega odgovora, kako pomembno je, da otroci učbenike, ki so, kot rečeno, po novem tudi delovni učbeniki pa kombinirana e-gradiva in še marsikaj, dobijo v trajno last. Da lahko vanje prvi pišejo, podčrtavajo, rišejo ali jih mastijo ob branju v postelji…
Predlog, ki ga snujejo v delovni skupini za ureditev učbeniške politike na ministrstvu za izobraževanje, gre vsekakor v pravo smer. Država se očitno zaveda svoje odgovornosti za kvalitetna učbeniška gradiva. A vprašanje je, ali bo lahko z njim razrešila že opisane in nekatere nove dileme, ki jih odpira novi model oskrbe z učbeniki. Zagotovo se bo pojavilo vprašanje, zakaj država subvencionira nakup delovnih zvezkov le staršem osnovnošolcev. Odgovor, da zato, ker je devetletka obvezna, je prekratek, srednja šola je de facto tudi obvezna. Nič manj zoprno ne bo vprašanje, zakaj se bo učbenike menjavalo na štiri leta – in ne na dve ali pet. Pred potrditvijo modela bi bilo dobro tudi zelo natančno izračunati, koliko bo stalo njegovo servisiranje. Zlasti šol ne bi smeli obremeniti s kakšno novo zahtevno birokracijo, katere stranski proizvod bodo korupcijska tveganja in novi spori. Vnaprej bi morali tudi premisliti, na kakšen način se bodo založniki v konkurenčnem boju prilagodili novim pogojem na učbeniškem trgu – in pravočasno preprečiti morebitno izigravanje sistema.
