Pri uri matematike na eni od gimnazij se je zataknilo pri reševanju naloge o številu možnih razvrstitev tekačev na tekmovanju. Zagodel jo je podatek v nalogi, da »tekači v cilj ne pritečejo hkrati«. A takšno navodilo je pomanjkljivo, je ugotovila profesorica, ki se z imenom in priimkom ne želi izpostavljati, njene podatke pa hranimo v uredništvu. Učenci iz njega razberejo, da v cilj ne pritečejo vsi tekači hkrati, iz rešitve naloge, ki je učbeniku priložena, pa je razvidno, da bi moralo pisati, da »nobena dva tekača v cilj ne pritečeta hkrati«.
To je le ena od napak v učbenikih matematike, ki jih pri pouku uporablja naša sogovornica. O podobnih napakah ji poročajo tudi profesorji drugih predmetov, pogosto pa napake, celo v osnovnošolskih učbenikih, odkrijejo tudi otroci ali njihovi starši. V matematičnih učbenikih, ki jih uporablja omenjena profesorica, napak mrgoli. Znaten delež zgledov ali nalog ima zatipkana besedila ali napačne rešitve; nekatere trditve v učbenikih so celo strokovno napačne, spremno besedilo nalog pa je pogosto površno in polno nedoslednosti.
Napake so vir frustracij
Takšne napake tako na učence kot na učitelje delujejo frustrirajoče, opozarja profesorica. »Učenec ali dijak podvomi o svojem znanju, izgublja samozavest, učitelj pa globoko vdihne in sistematično ugotavlja, za kateri tip napake gre – je treba popraviti le rešitev, je bolje poseči v besedilo naloge ali pa je nalogo treba preprosto zavreči. Ko učitelj nalogo reši petič, dvajsetič, stotič in se prepriča, da ima prav, nastopi jeza zaradi zapravljenega časa in hkratnega dejstva, da je nekdo, ki jo je tako zagodel, mastno zaslužil.« Naša sogovornica se nad svoj bes dvigne tako, da se z dijaki v začetku vsake ure matematike igra igrico »kdo ima danes prav«. »Diagnosticiramo in sistemiziramo napako in se sami sebi zdimo frajerji,« se pošali profesorica.
Kako je možno, da se v učbenikih, ki jih za avtorji preberejo še uredniki, recenzenti in jih na predlog komisije za učbenike potrdijo strokovnjaki v strokovnem svetu za splošno izobraževanje, še vedno pojavljajo takšne napake? In kdo je zanje kriv? Direktor Zavoda RS za šolstvo dr. Vinko Logaj meni, da so zanje odgovorni predvsem avtorji in založba, pri kateri učbenik izide, morda tudi recenzenti. »Ko smo v učbeniku, katerega izdajatelj je bil zavod, odkrili napako, smo jo takoj priznali in popravili tako, da smo učbenik ponovno izdali.« Ker je šlo za nizko naklado, je bilo to možno, dodaja.
Tehničnim napakam se ni mogoče izogniti
Da so strokovne napake v učbenikih skorajda nemogoče, tipkarskim oziroma tehničnim pa se po drugi strani ni mogoče izogniti, so prepričani založniki. Wojtek Grudzinsk iz založbe Rokus Klett opozarja na ključno vlogo urednika učbenika, ki usmerja delo avtorja in drugih strokovnjakov. »Danes ni več tako, da bi nekdo prišel z idejo za učbenik, založba pa bi ga kar natisnila.« Avtorjev rokopis je šele začetek vsaj dveletnega timskega dela različnih strokovnjakov (didaktiki za predmetna področja, pri posameznih učnih gradivih pa tudi razvojni psiholog), širšo ekipo sestavljajo tudi sodelavci iz oddelka za raziskave in razvoj, oblikovalci, opremljevalci, lektorji, ilustratorji, fotografi. V večjih založbah v nastajanje učbenika vključijo tudi večje število učiteljev praktikov, ki gradivo ves čas preizkušajo, komentirajo didaktične pristope, zamisli avtorjev in urednikov, besedilo, slikovno gradivo, oblikovanje in vse druge sestavine učnega gradiva. V manjših založbah pa si tako obsežnih evalvacijskih postopkov ne morejo privoščiti.
Ko je učbenik gotov, včasih pa tudi med postopkom nastajanja, ga pregledata tudi vsaj dva recenzenta. Kot pravi direktor založbe Modrijan Branimir Nešović, pri zahtevnejših učbenikih sodeluje tudi osem različnih recenzentov. A ti lahko odpravijo le morebitne strokovne napake, medtem ko pozitivna recenzija ni jamstvo za to, da v učbeniku ni jezikovnih, oblikovnih ali podobnih napak.
Tudi potrjevanje učbenika ne zagotavlja brezhibnosti
Pri nas v šolah smejo učitelji in učenci uporabljati le javno veljavne učbenike, ki jih potrdi strokovni svet za splošno izobraževanje, potrditev učbenikov pa mu (na predlog založnikov) predlaga komisija za učbenike pri Zavodu RS za šolstvo. A tudi to po besedah tajnika komisije za učbenike Vincenca Filipčiča ni zagotovilo za učbeniško brezhibnost. Učbenik komisija in strokovni svet potrdita, če sledi ciljem in standardom znanja v učnih načrtih, sodobnim spoznanjem stroke, metodično-didaktičnim merilom, razvojni stopnji in starosti učencev, ki jim je namenjen, jezikovnim in tehničnim normam ter če prispeva k zmanjšanju teže šolskih torbic. Ker tudi to ni zagotovilo za odsotnost napak, je Nešović prepričan, da bi ta postopek lahko ukinili, saj ne prispeva k večji kakovosti učbenikov, potrjevanja pa – tako Nešović – ne poznajo nikjer v svetu.
Bolj pomembno se založnikom zdi, da imajo možnost napake v učbenikih čim prej popraviti. Če v omenjenih založbah opazijo napako v učbeniku, stran, na kateri je, v elektronski obliki popravljeno objavijo na spletu, od koder si jo uporabniki učbenika lahko natisnejo. Napake popravljajo tudi pri ponatisih učbenikov, a tu se po besedah Grudzinskega zaplete, saj učbenikov v skladih ni možno dovolj pogosto menjati – vse do letos je bila njihova menjava v skladih (z izjemo fizično iztrošenih učbenikov) celo prepovedana. Kot je znano, je ministrstvo letos zagotovilo denar za menjavo učbenikov v skladih za zadnjo triado, ki niso več sladni z učnimi načrti, preostale pa naj bi zamenjali v prihodnjih letih. Kako pogosto se bodo učbeniki v skladih menjali v prihodnje in ali bodo za odpravo napak v učbenikih veljala nova strožja pravila, pa bo odvisno od učbeniške politike, ki naj bi jo pripravila nova, prav za to nalogo imenovana strokovna skupina.
