A kam uvrstiti Japonsko? Za to, da je poskočila na vrh držav, ki jih je nujno treba obiskati, niso zaslužni vse številčnejši gostje iz dežele vzhajajočega sonca v središču Ljubljane. Ti samo utrjujejo najpogostejšo predstavo o deloholičnem narodu, ki samovoljno skrčen dopust izkoristi za nekaj evropske eksotike in z »japonskimi postanki« (fotka in hitimo naprej) pokonzumira še deželico na sončni strani Alp. A šele po vrnitvi z Japonske mi postane jasno, na kako japonski način mi je bila vsajena misel, da imam zelo klišejsko predstavo o tej daljni otoški državi in da jo bo treba popraviti.
Občasno se zgodi, da rutinski članek spodbudi veleposlaništvo države, ki jo zadeva, k dodatnemu pojasnjevanju problematike. Kaj je v Dnevniku pred časom zmotilo Japonsko, je pravzaprav brezpredmetno, sicer vajenega prijaznega in diplomatskega prepričevanja pa me je po pogovoru z veleposlanikom vendarle prešinilo, da si bom moral Japonsko nujno vsaj ogledati. Nujo, ki se je počasi povzpela nad že načrtovan zunanjepolitično vznemirljivejši Iran, sem si tedaj težko razložil, nekoliko pa sem jo upravičil z ugodno ceno letalskih vozovnic. Zdaj vem, da se je vame prikradla skupaj z občutkom, da je lanski pogovor z veleposlanikom potekal v različnih svetovih ali vsaj v dveh miselnih etažah. Po moji krivdi seveda, ker se mi je Japonska v nasprotju z mnogimi drugimi deli sveta v dolgoletni novinarski karieri nekako izmikala iz pogleda in ostajala v okviru tukajšnjega klišeja o nekoliko omrtvičeni, a še vedno odločilni gospodarski velesili, zvesti zaveznici Zahoda na Daljnem vzhodu, s še bolj perečim problemom starajoče se populacije kot v Evropi in mladino, ki jo skupaj z zahodno vrednostno definira potrošniška kultura. Še en odtenek amerikaniziranega sveta pač, v katerem se tudi Slovenci znajdemo kot riba v vodi, ko smo na njegovi konzumni strani, produkcijska pa nam v nasprotju z Japonsko (podobno kot z Nemčijo z enakim vojnim razsulom) menda šepa zato, ker se miselno nismo odcepili od prejšnjih družbenih vrednot.
Klišeji, ki se razpadejo takoj, ko oči odmakneš od nebotičnikov, svetlečih se reklam, polic z vso svetovno proizvodno navlako in vsega tistega, kar te v Tokiu spomni na New York, londonski City in tudi Pariz, kjer skoraj na vsakem koraku zadiši iz francoskih pekarnic. Zlit z ljudmi v javnem prometu, trgovinah, restavracijah ali parkih med cvetočimi češnjami, pod katerimi potekajo množični družinski pikniki, stopiš v svet, ki ti je tuj in domač obenem. Tuj, ker ne razumeš jezika in tudi ne vse govorice telesa, saj so ljudje bolj zaprti (a nikakor odljudni), pa preorganizirani in z neko neprepoznavno mešanico preprostosti in kompleksnosti, in ker njihovega navdušenja nad karaokami enostavno ne moreš spraviti v kontekst s siceršnjimi zapletenimi vedenjskimi obrazci. Domačnost pa je pravzaprav bolj nostalgična, reminiscenca na čase, ko smo Slovenci še poznali pravo vljudnost, gojili medsebojno spoštovanje, prisegali na pridnost, in ne na špekulacije, ter se hudovali nad netočnostjo, najsi bo vlakov ali vplivnežev.
Je mogoče neko deželo spoznati v treh tednih? Sam verjamem, da je, če takoj odvržeš predsodke in stopiš v njeno vsakdanje življenje, okusiš mesta, vasi, običaje in seveda jedi ter se ne greš misijonarja. Te takšna resda instantna spoznanja dopolnjujejo? Verjamem, da te lahko in da bi te morala. Sam sem se nekako počutil Japonca ob praznični snežni ujmi. Skoraj zagotovo bi še pred mesecem dni družno z vozniki in mediji histeriziral zaradi zasneženih cest, prepozno očiščenega vejevja na njih in drugih neodgovornosti odgovornih. Misel, da je neodgovorno na zasneženo cesto zapeljati z letnimi pnevmatikami in nato ovirati vse tiste z ustrezno opremo, je nekako izbrisana iz našega razumevanja. Kot tudi tista, da ceste, zatrpane z avtomobili, enostavno ni mogoče plužiti. Odgovornost je na Japonskem rangirana najvišje in z njo se ne poigravajo, vedoč, da posameznika že sam namig o neodgovornosti postavi v izjemno težaven psihični položaj. Posledično je ne prelagajo na drugega, kvečjemu si jo delijo, predvsem pa skrbijo za lastno odgovornost. V sredo se je pri nas izkazalo, da je vulkanizerski lobi v zdravorazumsko zakonsko določilo o potrebni zimski opremi na avtih v zimskih razmerah potisnil donosno dopolnilo o obvezni menjavi pnevmatik ter razumno odločanje voznikov potisnil v datumske okvire, ki jih mati narava nikjer ne spoštuje, vozniki pa so se mu neodgovorno priklonili. Skoraj prepričan sem, da so na japonskem veleposlaništvu v Ljubljani snežno zmedo razumeli podobno kot zdaj jaz.
