V neki točki v življenju vsakdo izmed nas potrebuje pogled nazaj, da se zave in spozna, od kod je prišel. Nonkeen je posledica tega pogleda, pa tudi odziv na dejstvo, da s svojima prijateljema iz otroštva nikdar nisem prenehal ustvarjati glasbe. Časovni razkoraki med snemanji so bili resda nedoločljivi, včasih zelo dolgi, drugič nekoliko krajši, a vedno sem razmišljal, kako bi neko zvočno idejo razvil in izpeljal skupaj z njima. Ob vsakem srečanju smo nadaljevali tam, kjer smo prejšnjikrat končali. Torej gre za naravni tok, ki se mi – ne glede na številna razvpita sodelovanja iz klasičnega in jazzovskega miljeja – izmed vseh zdi najbolj logičen. Vem namreč, da sem prav zaradi njiju postal to, kar danes sem.
Ali je v tem tudi kaj slabe vesti, ker je – medtem ko sta vaša prijatelja ostala neznana – vam uspelo in ste se odločili, da jima pomagate prebiti led?Ne, ne, ne… Nobenega tovrstnega načrta ni, zgolj želja po ponovnem skupnem igranju. Moj preboj sta pozdravila in me povsem podprla v mojih solističnih projektih. Tudi sam bi bil vesel za vsakogar izmed njiju, če bi mu uspelo. Vsi skupaj smo hvaležni, da se nam je končno ponudila priložnost, da uresničimo mladostne sanje. Lahko bi poskusili že prej, a nismo želeli prehitevati. Šele pred kratkim so se nam stvari resnično poklopile. Če bi z Nonkeen poskusili pred petimi leti, nam zagotovo ne bi uspelo. Glasba zahteva svoj čas, ne sme se je posiljevati, še zlasti ker naše skladbe niso ravno lahko čtivo. Da, gre za pop, vendar ne običajni ali pričakovani pop, temveč je prisotno veliko eksperimenta in improvizacije. Prepričan sem, da z nedokončanimi idejami ne bi prepričali poslušalcev. Zdaj pa je odziv naravnost fantastičen. Tu Fredericu in Sebastianu malce priskočim na pomoč, saj nista navajena velikih dvoran in igranja pred množico ljudi.
Pred kratkim je izšel vaš prvenec The Gamble, ki ima za seboj zelo nenavadno dolgo zgodovino in poznejšo krajšo realizacijo. Po prebranem je šlo za neko obliko umetniškega hazarda. Ali vas v nobenem trenutku ni zaskrbelo, da skladbe ne bi bile »prave«?Izgovoril bi se na srečo, ki je zelo pomemben element pri hazardiranju, vsaj moj laični pogled je tak. Zato smo se zanesli tudi na naključje, ki ga omenjamo kot četrtega člana našega projekta. Vse naše intenzivne vaje smo že od nekdaj snemali na trakove in jih prenesli v računalnik. Te posnetke smo pozneje prinesli na vaje, debatirali o njih, nasneli, kjer je bilo treba, in posemplali. Skozi leta se je nabralo ogromno materiala, a v celoti do njega nismo mogli vzpostaviti umetniškega odnosa. Veliko posnetkov je bilo namreč neuporabnih zaradi dolgočasnosti ali pretirane repetitivnosti. Potem pa nenadoma zaslišiš izjemno improvizacijo in skladnost igranja in ne moreš verjeti, da smo to pravzaprav mi. Brskali smo med zbranimi posnetki in izkopavali dobre sekvence.
Sliši se skoraj arheološko.Res je šlo za neko vrsto arheologije. Pri tej količini materiala sem vedel, da bomo nekaj izkopali, kar bomo pozneje uporabili samostojno ali v formi kolažiranja. Na vajah nikdar nismo bili pod pritiskom, da moramo nekaj posneti za poznejšo rabo, bolj je šlo za igro in igranje z zvoki, za raziskovanje. Prav okoli zanimivih improvizacij smo pozneje razvili skladbe, dodali aranžmaje, jih uredili. Na tak način smo posnetke osvobodili in jim dali novo življenje. To je bila naša zavestna odločitev. Nismo hoteli najeti velikega studia in posneti vsega še enkrat, kajti posnetke smo že imeli.
Pozornost takoj pritegne skladba z naslovom Chasing god through Palmira. Politizirate?Naslov pesmi je naš odziv na vse, kar se je zgodilo v Palmiri. Instrumentalna glasba lahko vodi ali zavaja poslušalca z izbranim naslovom. Na neki način določi, o čem teče beseda, kaj želi povedati. Z naslovom skladbe smo v ljudeh želeli prebuditi določene asociacije o eni največjih civilizacijskih katastrof v zadnjem desetletju. Na eni izmed vaj smo se pogovarjali o tem, ko je nekdo dejal, da vse vidi kot preganjanje boga po Palmiri. Vprašali smo se, kje je bog, in spoznali, da če obstaja, je od tam zagotovo pobegnil.
