Pametne hiše se na prvi pogled zdijo najboljša stvar na svetu. Kdo ne bi rad na svojem telefonu urejal klimatske naprave v svojem domu, preverjal stanja prižganih ali ugasnjenih luči oziroma upravljal zračenja prostorov? Na trgu je vedno več takšnih ali drugačnih senzorjev in sistemov, ki obljubljajo enostavno upravljanje in boljše življenje, a pri tem pozabljajo na že tolikokrat omenjeni koncept varnosti in zasebnosti.
Varnostni inženirji vedno znova opozarjajo na problematičen razvojni cikel naprav in storitev, kjer sta v prvi vrsti enostavnost in prodajna privlačnost, zasebnost in varnost pa se jima morata podrediti. Saj veste, dokler pri nečem ne gre narobe, je vse v najlepšem redu!
In kar je najhujše – ne gre za teoretične napade oziroma neizkoriščene ranljivosti. Poročila s terena pametnih hiš že več let beležijo trend porasta vdorov in zlorab sistemov za klimatske naprave, upravljanje luči in grelnih naprav ter drugih sistemov, priklopljenih na splet. Škoda zlorab je lahko zelo velika; samo predstavljajte si, da odidete na dopust, nepridipravi pa vam v največji vročini prižgejo peč in jo pustijo prižgano, dokler se ne vrnete.
Težavo trenutno rešujejo predvsem nevladne organizacije in posamezniki, ki opozarjajo na nevarnosti industrijske nespameti. Tudi med razvijalci se najdejo taki, ki težijo k bolj razporejeni odgovornosti za varnost in zasebnost ter tako zavračajo izgovore industrije, ki trenutno meni, da morajo za lastno varnost in zasebnost poskrbeti uporabniki sami ter da zadostujejo opozorilne nalepke, ki pričajo o nevarnih proizvodih tehnične industrije. Tako ameriška komisija FCC ugotavlja, da je več kot sedemdeset odstotkov vseh naprav na trgu ranljivih in da je stanje hudo problematično, s čimer se strinjajo tudi proizvajalci, ki s trga umikajo slabo premišljene in nevarne naprave.
Odgovor na naslovno vprašanje je torej za zdaj še preveč jasen. Hiša, priklopljena na svetovni splet, ni varna. In testirati tako nevarne naprave na končnih uporabnikih se pač ne izplača.
