Teroristični napadi niso vzrok, temveč so posledica. Posledica zavožene evropsko-ameriške politike na Bližnjem vzhodu, posledica neodgovornega ravnanja s periferijo, posledica našega načina življenja. Namesto, da bi se ukvarjali z dolgoročnimi problemi, skušamo s kratkoročnimi rešitvami zamejiti škodo – in jo s tem samo še povečujemo.
Na mizi lahko beremo drakonske predloge zakonodaje, ki omejujejo spletno komuniciranje, državam dajejo vedno večja pooblastila za zbiranje prometnih in drugih podatkov o vseh uporabnikih, vedno večje število nadzornih kamer, vedno več načinov nadzora. Na drugi strani nam policije sporočajo – bruseljski teroristi so bili stari znanci policije. Pariški teroristi so bili stari znanci policije. Strelec v Koebenhavnu lansko leto je bil star znanec policije. Napadalci francoskega Charlie Hebdoja so bili stari znanci policije.
Lažen občutek varnosti z vedno večjimi kršitvami komunikacijskih in zasebnostnih pravic navadnih državljanov na eni in opozorila varnostnih sil, da imajo zaposlenih premalo ljudi in da sicer spremljajo teroristične skupine, vendar jih ne morejo učinkovito nadzorovati, predstavlja problem. Ki ga več kamer, več nadzora in več tehnologije ne bo rešilo.
A še vedno po vsakem terorističnemu napadu namesto pozivov k premisleku o policijskem delu, o vzrokih in posledicah dogajanja slišimo samo zahteve po zmanjšanju zasebnosti, po ukinitvi komunikacijskih pravic, po omejevanju pravic državljanov in po zaostrovanju položaja.
Lažen občutek varnosti je očitno še vedno boljši kot konkretno soočenje z izzivom, s spremembo razvojne politike evropskega prostora in z novim načinom reševanja problema, ki ga predstavljajo skrajneži v naši skupnosti. Še vedno se je očitno bolje hvaliti s številom nadzornih kamer, ki jih nihče nima časa upravljati, s številom blokad, ki bolj škodujejo prebivalstvu kot teroristom, z bojem proti enkripciji, ki državi dopušča vpogled v vaše komunikacije, čeprav do sedaj niti en teroristi s pajdaši ni komuniciral na tak način.
Lažje je obljubljati in groziti kot pa reševati stare probleme in izzive, za katere vemo že dalj časa, pa jih raje pometamo pod preprogo. Ker se je očitno bolj enostavno zgražati nad groznimi teroristi, ki napadajo »naš način življenja«, kot pa si priznati, da je ravno naš način življenja glavni krivec za njihove napade.
