ZDA in Evropska unija na tem področju zaenkrat stojita na nasprotnih bregovih. Medtem, ko se Evropejci vsaj deloma zavedamo pomembnosti zasebnosti in jo počasi upoštevamo tudi na področju razvoja informacijske družbe, so Američani še vedno ponosni na svojo industrijo in potrošnike, ki podatke veselo prodajajo za digitalne dobrine .
Američani bi znali premisliti svojo držo šele z vseprisotnimi masovnimi podatki (big data). Povezovanje različnih podatkovnik zbirk, ki jih lahko v Združenih državah Amerike legalno kupite za primerno ceno, se tudi Američanom počasi zdijo problematični in nevarni.
Če recimo politični kandidat kupi podatkovno bazo nakupov vozil v določenem okraju in jo poveže s podatkovno bazo poslušanosti radijskih postaj v istem okraju, lahko že zelo dobro oceni navdušenost nad posamezno politično opcijo. Se vam zdi to fantastika? Trgovinska veriga Target je že leta 2012 znala napovedati nosečnost pri stranki, še preden je to vedela sama stranka.
Na drugi strani dviguje glavo popolnoma drugačna zver. Kibernetska vojna med državami se vedno bolj segreva, Kitajska, Iran in Združene države Amerike ter Nemčija na tem področju beležijo vedno več napadov in se vedno bolj pogosto tudi same poslužujejo kibernetskih napadov, s katerimi vdirajo v podatkovne baze, onesposobljajo kritično infrastrukturo ter pridobivajo strateško prednost.
Sedaj povežite ti dve področji in mogoče se bo tudi vam posvetilo, zakaj se v zadnjem času na ameriških tleh vrsti vedno več protestov proti aktualni politiki, ki varovanje zasebnosti prepušča samo potrošniku .
Proti politiki, ki od potrošnika pričakuje igranje nadčloveka, ki bo reguliral zasebni sektor in bojkotiral nevarne izdelke, ki bo reguliral javni sektor in skrbel za sprejemanje zakonodaje in ki bo hkrati skrbel še za lastno komunikacijsko zasebnost. Medtem ko bo industrija izdelke razvijala po liniji najmanjšega odpora in bodo zakonodajalci odreagirali samo takrat, ko bo že prepozno.
