Na obeh dogodkih so bili prisotni tako predstavniki industrije, regulatorjev, pravniške srenje, novinarji, aktivisti. In na obeh dogodkih je bilo zanimivo, kako presenečeni smo bili drugi nad drugim. Predvsem se je to videlo pri temah, kjer bi načeloma morali sodelovati skupaj. Regulacija interneta, nevtralnost interneta in lastništvo telekomov so področja, ki se iz tehničnega področja vedno bolj širijo na področje politike in družboslovja ter vplivajo na družbo kot celoto.
Hkrati so to teme, ki ne predstavljajo samo tehničnega izziva, temveč večkrat zahtevajo podporo parlamenta, politično odločitev oziroma širok konsenz, ki ne sme in ne more izhajati samo iz marketinškega oddelka podjetja, ki promovira določeno tehnično rešitev. A tukaj obstaja problem – strokovnjaki določenih področij le težko najdejo skupni jezik, posledično pa so rešitve v najboljšem primeru predlog močnejšega. V najslabšem primeru rešitve ni, področje pa se ne razvija.
Razlogi za molk so različni. Od tega, da posamezne sfere ne vidijo potrebe po pogovoru »z drugo stranjo«, do zgodovinskih zapletov, zaradi katerih si različne države in zasebne inštitucije ne upajo komunicirati pa do osebnostnih nekompatibilnosti. A rezultat je povsod enak – stagnacija, težave pri implementaciji politik, slabše stanje za vse udeležence.
Kako to preseči? Na prvem mestu je tukaj organizacija strokovnih srečanj, ki niso sama sebi namen, temveč predstavljajo nevtralno platformo, na kateri se lahko pogovarjajo različne stroke. Kjer se posamezniki ne bodo čutili ogrožene oziroma na domačem terenu, ki bi jim prinašalo prednost v razpravi. Takih dogodkov je v Sloveniji zelo malo. Večinoma se dobivajo istomisleči in probleme iščejo v »tistih drugih«, ki jih na dogodku ni.
Na drugem mestu so javni posveti pred sprejemanjem zakonodaje. Večkrat se je že pokazalo, da namesto izmenjave mnenj v času posveta dobimo samo izražene zahteve, brez možnosti kompromisa. Da se strani ne pogovarjajo, temveč zahtevajo. Da večina ne govori, temveč molči. Sprememba kulture komuniciranja na tem področju je nujna, toliko bolj, ker se je že večkrat izkazalo, da je argument moči na dolgi rok vedno najslabša izbira.
In končno – spremeniti je treba način reševanja problemov. Vedno znova se ukvarjamo s posledicami, ne pa z vzroki. Vse prevečkrat politične odločitve prepuščamo drugim, po sprejetju pa tarnamo, kako je vse narobe in kako nas noben ne posluša.
Začnimo že govoriti na glas. Potem bo vse lažje.
