Ljudje vselej stremimo k domačemu, že poznanemu ali pa vsaj podobnemu, saj se skozi vse to lažje zrcalimo v svet in posredno s tem lažje sovpadamo v skupino enako mislečih, podobnih, »naših«. In tako se zdi, da je posameznikova potreba po sprejetju v družbo osnovna človekova potreba, ki jo je treba zadovoljiti. A pot do »sprejetja« v družbo in posledično samoidentifikacije, saj vse osebne posameznikove lastnosti s tem dobijo oprijemljiv certifikat, je novodobni križev pot. Na to pot vselej skačejo »drugi«, »drugačni« in ti delujejo kot ovira, malodane grožnja. Če opazujemo malo naokrog v teh časih, četudi z dioptrijo ali slabovidni, ni težko ugotoviti, da na to pot stopa vse manj mlajših generacij, medtem ko na njej še ostajajo starejše. Vzroke je iskati mnogokje, od miselnosti še starejših generacij do oslabljene zmožnosti prilagajanja vselej klišejsko opisanemu (a vseeno gre za dejstvo) hitro spreminjajočemu se svetu.
Ko se kaka druščina starih dedcev in gospa s traktorji odpravi na protest proti beguncem, je morda treba razumeti, da gre zgolj za okove današnjega časa, ki se jih bomo sčasoma in nekaj generacij kasneje uspešno rešili. Tudi ksenofobija ima svoj rok trajanja, ki bi bil še krajši, če je ne bi hranili v zamrzovalniku na podstrešju, kamor le redko zahajamo. A vseeno, ko naslednjič opazite izrazito ksenofoben govor kakega gospoda Grimsa in podobnih ali pa zaslišite glas mladeniča, ki nagovarja k prenehanju slepomišenja, vas ne oviram pri pakiranju prtljage. A le pridite nazaj, čez kako desetletje, dve, tri…
