V osnovni šoli se učenci množično udeležujejo tekmovanja v znanju o sladkorni bolezni. V srednji šoli pa se večina dijakov sooči s tečajem prve pomoči. Vsi natančno vemo, kako deluje trebušna slinavka in kaj je inzulin. Vsem je jasno, kako opaziti znake možganske kapi. Naj bom jasna: to znanje je več kot potrebno. Toda o psihičnih boleznih in o samoti bolnika s psihičnimi motnjami večina tistih brez osebnih izkušenj še vedno ne ve nič. Celo huje, vsi mislijo, da vedo nekaj, vendar je tisto najpogosteje napačno.
Depresija ni leno ležanje na postelji. Anksioznost pa ni enaka histeričnemu joku ob misli na test iz matematike. Antidepresivi niso toksične čarobne tabletke in panični napadi niso egoistični kriki po pozornosti in izogibanju obveznostim. Vse skupaj je bolj kompleksno, enako kot velja za vse druge bolezni. Zakaj sem potem že pri desetih letih znala našteti več kot deset različnih vrst raka in zato dobila petico pri biologiji? Odgovor je jasen: o depresiji in anksioznosti vsi menimo, da je vse samo v tvoji glavi.
Depresija in anksioznost nimata tipičnih fizičnih manifestacij in lahko vodita tudi k simptomom, ki jih pripisujemo drugim boleznim. Psihične bolezni ti ne morejo diagnosticirati ob odvzemu krvi. Simptomi teh bolezni so tihi, skriti in venomer prisotni v počutju posameznika, ki jih doživlja. Omalovažuje jih tudi njihova splošnost. Žalost, stres, vznemirjenost, utrujenost, razdražljivost, pomanjkanje koncentracije, vrtoglavica. V normalnih odmerkih so to pogosti, povsem običajni občutki. Zdaj pa si predstavljajte, da v prekomernih odmerkih teh občutkov plavate vsako minuto svojega življenja. Depresija in tesnobnost nimata trenutne rešitve. Njuno preprečevanje je dolgotrajno in pogosto vpliva na posameznikov ožji socialni krog.
Neznanje o psihičnih boleznih in njihova stigmatizacija sta posledici neobveščenosti dijakov ter napačnega odnosa in informacij, ki jih podajajo profesorji. O depresiji in anksioznosti se moramo v šolah pogovarjati prej. Če so to, kot pravijo popularni viri, bolezni epidemičnih razsežnosti, jih morajo šole izpostaviti in z njimi seznanjati vse – učence, dijake in učitelje. S prepoznavanjem simptomov v zgodnji fazi lahko anksioznost in depresijo pravočasno preprečimo in marsikateremu mlademu olajšamo prehod v zrelo življenje.
