Zakaj je družba torej tako zelo kruta prav do najranljivejšega dela nje same? Mnogi skušajo svojo ranljivost skriti, pa naj bo to odvisnost, revščina ali pa nasilje v družini. Morda se ozdravljene odvisnike jemlje kot tempirano bombo in si mislijo: zakaj se njihova nesrečna zgodba ne bi ponovila? Alkoholik se po rehabilitaciji težko postavi na noge, saj je alkohol zelo prisoten v našem okolju, a tu pridemo do konflikta; zakaj potem ne bi zaupali ozdravljenemu narkomanu, ki je pretrgal vezi z drugimi zasvojenci in se izoliral od sveta droge? Ta namreč ni tako zelo prisotna v našem prostoru, pa vendar jo nekateri vidijo kot problem, sploh zaradi odvrženih igel, ki ogrožajo vse, ki so v njihovi bližini.
V še tako apatičnem okolju se najdejo tudi izjeme, ki rehabilitirane odvisnike občudujejo. Imeti tako močno voljo in se odločiti za odgovorno rešitev, tudi če se počutiš, kot da si svoje življenje že končal in te prežema brezizhodnost, je nekaj izjemnega. A ozdravljeni odvisniki zelo težko dobijo zaposlitev, zato so podjetja, ki zaposlujejo le njih (tako jih poskušajo tudi vključiti v družbo), pozitiven primer dobre prakse. Nasprotno velja za tista podjetja in ustanove, ki jih stalno zavračajo. Manjša možnost zaposlitve in obtožujoči pogledi so stalnica vsakdana ozdravljenih odvisnikov. Namesto pomoči jih doleti negotovost in nezaupanje najbližjih, prijatelji, ki si jih imel pred odvisnostjo, so te zaradi nje zapustili, z narkomani si se nehal družiti, saj bi ti to le še škodilo, tako ti ostane le še družina. Ta naj bi bila razumevajoča, a tudi to ni vedno tako.
Odvisniki so željni pomoči. Tudi če tega ne priznajo. Zakaj jih torej zatiramo? Mislim, da smo premalo informirani o življenju odvisnika in sami rehabilitaciji ter življenju po njej. Problem naše družbe predstavlja nevednost. Več ko imaš znanja, bolj si razumevajoč, lažje se postaviš v kožo sočloveka. Apatičnost je posledica pomanjkanja informacij in ignorance družbe. Rehabilitirani, ki svoje zgodbe delijo z nami, pripomorejo k boljšemu razumevanju, teh zgodb pa je zagotovo premalo. Kultna knjiga Otroci s postaje Zoo avtorice Christiane F. je razširila zavedanje o prisotnosti drog med mladimi, vendar pa zgodbe mnogi ne vzamejo dobesedno – imajo jo za pravljico, ki se je nekoč morda zgodila, možno pa je, da je povsem izmišljena. Na Radiu Študent je vsako prvo soboto v mesecu na sporedu oddaja Klopca pod svobodnim soncem, v kateri voditelja predstavita vse vidike droge in odvisnike, včasih imata v studiu tudi gosta. Ta gost je običajno nekdanji odvisnik, ki pripoveduje svojo zgodbo in publiki predstavi problematiko vključitve v družbo po končani rehabilitaciji. Oddaje, kot je ta, pripomorejo k lažjemu razumevanju kompleksnosti problema. Intervju je še najboljši medij za predstavitev ozdravljencev, saj se nam zgodba, povedana v obliki romana, morda zdi preveč oddaljena. Ko pride do takih zgodb, moramo pristopiti s sočutjem. To se lahko pripeti vsakomur, zakaj bi torej obtoževali tiste nesrečnike, ki se jim je?
