Izbor in priredba njegovih prizorov v dramskem libretu Valentiniadi (dramaturginja je Žanina Mirčevska) sta osredotočena na gledališki milje, zato je komunikacija z vsebino že hkrati komunikacija s prostorom, v katerem se izvaja. Kolikor je to lahko privilegij in dodana vrednost, pa ji obenem preži tudi nevarnost nepotrebnega podvajanja in odvečnega ilustriranja. To, čemur smo priča, je večkratno »gledališče v gledališču«; prvič zato, ker lahko nekatere prizore razumemo šele kot vajo za predstavo, potem zato, ker gre na odru za siceršnjo simulacijo/zrcaljenje gledališke dvorane, in ne nazadnje zaradi konkretnega »vdora« tujih scenografskih elementov, izposojenih iz aktualne uprizoritve Kralj Ubu (brez skrbi, scenograf je isti, Branko Hojnik), ki jih Valentiniada bolj kot za zaključeno idejo izkoristi za še en učinek Valentinovega suspenza, katerega namen ni osmisliti ideje, temveč nenehno loviti njen pomen. Prav tako večplastno funkcionirajo posamezni stili prizorov, od kaotičnih dialogov, zavozlanih nesporazumov do absurdnih »ionescovsko učbeniških« monologov, prismuknjenih rim, kakšnega slapsticka in situacijske komedije. Janeza Škofa, Alojza Sveteta, Silvo Čušin, Majo Končar, Jurija Zrnca in Sašo Pavček torej gledamo predvsem v luči vršilcev, ki nizajo prizore, in ne nujno izvajalcev, ki se vanje vračajo z doslednostjo značaja in delovanja.
Med scenami sicer še zdaleč ne gre iskati oprijemljivih dramaturških vezi, čeprav s ponavljanjem določenih motivov, drobnih simbolov ali replik uprizoritev kot da k temu teži, a se zmede v dokončni izpeljavi. Če je dobršen del predstave naravnan kot nenehno spodmikanje katarzičnega smeha, kot nekakšno kratenje pravic utečeni komediji (a to še ne pomeni, da dogajanje ni smešno) in sledi avtorjevim principom, pa se proti koncu nevarno zasuka v smer, ki se ji je Valentin načelno izogibal – sprotnemu učinku in direktnemu igranju na občinstvo. Čeprav v skeču Popravljeni reflektor Alojz Svete, Janez Škof (ki tudi sicer v celoti izstopata z izvrstno izvedbo) in Jurij Zrnec s svojo pojavo in komedijantskim profilom naravnost blestijo in nasmejijo, pa nisem povsem prepričana, ali so to tiste zadnje smešne besede, ki si jih predstava zasluži.
