Divje rdeča
Skozi okno sem opazoval mesto, ki se je razprostiralo pod mano. Januar tu je bil drugačen, tukaj ni bilo tiste nedolžne zimske tišine doma, tukaj se je odvijala opereta 20-milijonskega glavnega mesta Indije New Delhija. Pod mano so se kazali vzorci indijskih noči, mesto je bilo ponoči budno.
Pristali smo. Vame so butali sunki novega. Zakaj so berači že na letališču? Zakaj mi prijazen možakar, katerega obraz priča o surovem življenju, pridrži vrata stranišča? Zakaj se ljudje kljub vsemu smejijo? Zakaj mi hočejo pomagati s prtljago? Mladenič je verjetno opazil mojo osuplost in me dražljivo vprašal: »First time in India?« Seveda. Prvi stik s prebivalci indijske prestolnice sem označil z divje rdečo barvo.
Skrivnostno vijolična
Indijski prijatelji, enega sem tudi sam gostil v oktobru, me niso pozabili. Ura je bila dve zjutraj, a moj gostitelj, vrstnik Lušin, in moj »indijski oče« sta me peljala po mestu. Spraševal sem, zakaj ljudje ne spijo, ali je morda praznik, zakaj sredi noči vse vrvi od življenja. Zakaj Lušinova sestra spi do enajstih in potem raje dela do sedmih zvečer, zakaj so ob nedeljah nekateri člani družine delali. Nekateri delajo pri dubajskih podjetjih, kjer zaradi muslimanske vere ne praznujejo nedelje, drugi v evropskih podjetjih, kjer častijo nedeljo... Dojemanje časa v Indiji sem označil s skrivnostno vijolično barvo.
Vesela rumena
Prepad med družbenimi sloji je s svojo veličino jedko rezal v moje doživljanje tega sveta. Na eni strani bogate mestne elite, ki se kljub silnemu pomanjkanju vode v svojih marmornatih stanovanjih kopajo v bazenih, in na drugi strani množice, ki spijo na cesti.
Stopal sem proti pultu ene izmed restavracij s hitro hrano. Vonjal sem meso, krompirček … in dobil napad. Hlipal sem, ljudje so me gledali in se čudili. Kupil sem hamburger in ga nesel otrokom, ki so ležali sredi pločnika. Zakaj? Zato, da bi si očistil dušo? Zato, ker imam kompleks Evropejca, ki želi zmeraj pomagati, da bi se počutil bolje?
O tem so me spraševali indijski prijatelji. Ni jim bilo jasno, zakaj sem to storil. Oni so tega navajeni in niti ne opazijo več. Kako bi jaz razmišljal, če bi imel smrt, trpljenje, stradanje od rojstva ves čas pred svojim razkošnim bivališčem? Najbrž bi se navadil. Tako kot večina njih. Zato svojih prijateljev nisem mogel prezirati. Za čuda sem opazil, da imajo v Indiji celo reveži nasmeh na obrazu. Zakaj ga nimamo mi, ko pa imamo vse? Ta delček Indije sem zaradi njihovega nasmeha označil z rumeno barvo.
Nedolžno bela
Medtem ko se pri nas ukvarjamo s tem, katera vera sodi v katero okolje, me je indijska družina, čeprav so hindujci, peljala v hinduistični tempelj, muslimansko mošejo in protestantsko cerkev. Vsepovsod sem bil izjemno lepo sprejet. Ljudje so v Indiji, čeprav sodi med manj razvite države, strpnejši. Sobivanje ver je kot najlepši mozaik, poln barv. Predstavljajte si opojne glasove hindujskih glasbil, klic vernikom, marmorna tla, pozlačen tempelj in zahajajoče indijsko sonce. Začutil sem bistvo. Ljudje verjamejo, ker vedo, da življenje ni materialno. Ne verjamejo zato, ker bi se bali smrti, temveč zato, da bi spoznali samega sebe v mošeji ali pa v sikhovskem templju. Bil sem pomirjen. Zaprl sem oči in poskusil meditirati. Vse to me sili, da ta delček Indije označim z nedolžno belo.
Modro modra
Ste med tistimi, ki za volanom ves čas robantijo? Ste strpni do drugih udeležencev v prometu? Če ste na prvo vprašanje odgovorili z da in na drugo z ne, v Indiji ne bi mogli voziti. Niti kolesa. Pa varnostnih pasov ne uporabljajo. Lušin je star šele 16 let in nima vozniškega izpita, vendar me je prevažal naokoli. Bil sem na smrt prestrašen, ampak tam je to običajno. Nenehno hupanje, sunkovito zaustavljanje, nenehni zastoji, krave na cesti… Kaos. Totalni kaos. Vsaj tako se mi je zdelo. Ampak nihče ne preklinja za volanom. Statistika nesreč s smrtnim izidom je primerljiva z našo.
Zaradi sodelovanja? Če vam v Indiji voznik, ki vozi za vami, potrobi, to pomeni, da se mu mudi. Spodobi se, da se mu umaknete. Če vam voznik pred vami nakaže, da se ustavite, se boste ustavili. Verjetno ste naredili kaj narobe in pričakuje opravičilo. Opravičite se mu. Kljub navidezni 24-urni zmedi pride vsak do želene točke. Ni jih strah, da bodo umrli v prometu. Zakaj? Ker še niso izgubili zaupanja in čuta do sočloveka. To bom označil z »modro« modro barvo.
Otožno zelena
Ob osmih se je začel pouk na eni od elitnih zasebnih šol. Natrpanost s skoraj petdesetimi ljudmi v majhnih, slabo opremljenih učilnicah me je dušila. Še posebno prvič. Pomislil sem, da bom omedlel, a takrat se je prižgal šolski radio. Tako kot vsako jutro. Dijaki so začeli prepevati indijsko himno, čutil sem njihov ponos, občutil, da pripadajo nečemu večjemu, svoji domovini. Oglasila se je ravnateljica, ki je vsem dijakom zaželela dobro jutro; sledila je še krajša meditacija. Dober začetek dneva, kajne? Štiri ure matematike zatem sploh niso nikogar motile. Vsi so se samo smehljali.
Prepoznal sem njihovo željo po znanju, prepredeno z načrti družin, ki so svojim otrokom začrtale karierno pot. Verjamejo, da imajo njihovi starši prav. Presenečen sem bil, kako zelo so spoštljivi do svojih staršev, do šole, do vsega. Po svetu stopajo vsak s svojim poslanstvom – narediti kaj dobrega za gospodarstvo, za družino, za Indijo. Nenadoma me odene otožnost. Sprašujem se, ali imam rad Slovenijo, kaj želim »dati« svoji domovini. Ta del je otožno zelen.
Barva sreče
Dnevi v Indiji so minili hitro, jahal sem slona, učil sem se hindujščino. Kupoval sem svilo. Užival sem v »smrtno nevarnem« prometu. Jedel sem hrano, začinjeno s strastjo do življenja. Znašel sem se v vrtincu barv, čustev, vonjav, ljudi. Kaos tam, kaos tukaj, a na koncu dneva to ni kaos, ampak način življenja, prežet s sodelovanjem, spoštovanjem... Lušina sem vprašal, kaj si kot indijski najstnik misli o smrti. Odgovor je bil preprost. »O smrti ne razmišljam, razmišljam o življenju.«
Odšel sem vedoč, da spet pridem. Slovo je bilo »objemajoče«. Doma še naprej vsako jutro z zamudo drvim na avtobus, prijatelj Lušin raje vstane 20 minut prezgodaj, prodajalec spominkov še naprej prodaja cheap and very quality izdelke, izgubljeno dete na pločniku New Delhija še naprej v največji bedi in z nasmehom živi na ulici… Vsi pa si delimo nekaj izjemnega – življenje. Ta del sem označil z najlepšo barvo. Barvo sreče.
