Mislim, da je mladost neustavljiv vrelec, ki v svoji biti in povezavi z nedolžnim, radovednim otroštvom najbolj hlepi po življenju. Celega bi pogoltnila in okusila v eni sami sapi. Svet se zdi tako velik in majhen hkrati, da v vsem tem valu samospoznavanja in raziskovanja spregledamo drugi steber, h kateremu je vse zapisano, torej smrt. Morda pa je mladim podarjeno naivno verjeti, da obstaja njihova notranja moč, ki lahko spreminja življenjske meje in presega ovire. Zato na mladih svet stoji.
Smrti se zavemo šele, ko se z njo srečamo, posredno ali neposredno. Ko se zavemo, da smrt čaka tudi nas, je strah pred njo stalnica v našem življenju. Zakaj se tako bojimo smrti?Ker je tako abstrakten pojem, ki se v nas razvije, rodi šele v neposrednem stiku. Večina meni, da se je bojimo zato, ker nam je tako nepoznana. Sama doživljam smrt kot pretakanje, nanjo poskušam gledati kot sestavni del vsega, nekaj, kar ves čas biva med razpokami življenja. Bolj kot lastne smrti me je strah smrti bližnjih, zato ker je izredno težko sprejeti, da se nekaj samo razblini, medtem ko tvoja koža še vedno diši po vsem, kar so bili.
Se strinjaš, da ima vsak izmed nas neko življenjsko poslanstvo? Ima zaradi tega življenje smisel?
Ljudje smo večni iskalci smisla in imamo neverjetno težnjo po definiranju, omejevanju in razumevanju. Morda smo res ujeti v kolesju, ki se vrti od rojstva do smrti, ampak kaj vse se zgodi vmes, je nekaj povsem drugega in sam začetek in konec nimata s tem nič zveze. Mislim, da marsikdo in marsikaj priča o tem, da obstajajo načini preseči smrt in na neki način s tem tudi življenje. Svet se je tako spreminjal.
Veliko ljudi se ujame v zanko rutine in čas od rojstva do smrti le preživi, pozabi pa ga živeti...
Menim, da je rutina resnični pekel, otopelost in oblika smrti. Mislim, da človek v svoji nevednosti pade v udoben krog svojega majhnega sveta, spregleda lepote in grozote, da se nauči preživeti, in se izogiba temu, da bi se ga nekaj resnično dotaknilo ali pa ga morda ranilo, ter ne podvomi o predstavi sveta, ki nam jo slikata družba in kapitalizem. Vse samo odteka mimo njega. Sicer pa se vprašam, kaj je smisel človeštva, ko gledam svet, v katerem je sovraštvo neuničljiv plevel, v lesene posode zaprto miselnost, svet nasilja in strahu. Težko mi je gledati vso to zaslepljenost in narejenost, izogibanje najglobljim plastem resnice, apatičnost in ta prekleti egoizem.
Se v svojem delu dotikaš življenja in smrti? Kako?Poezija je zbirališče, v katero se stekajo vsi procesi, vse izkušnje, vse oblike in krogi življenja, kar s seboj prinaša tudi smrt. Smrt iščem predvsem v praznini in tesnobi bivanja. Smrti odkrivam v majhnih, skritih delih človeka, njegovega delovanja znotraj in zunaj sebe. Mislim, da je smrt kljub strahu, ki ga vzbuja, izredno privlačna tema, ki se me dotika bolj mistično kot dejansko. Ker me privlačijo protislovja in sence v luči in temi, v smrti predvsem iščem novo rojstvo in upam, da v sebi in ljudeh najdem strastna bitja, ki si dovolijo odkriti smrt v vseh prostorih časa, saj v moji poeziji poteka ločnica, neka meja med fizično in duhovno mrtvimi.
Mladi si v teh letih šele postavljamo temelje za svoje življenje. Številni pri tem zapadejo v stisko, izgubijo veselje do življenja. Kako lahko dragocenost, kot je življenje, izgubi svoj smisel?Menim, da življenje izgubi smisel, ko se ujamemo v maskah, ki jih nosimo pred drugimi ljudmi. Zdi se mi, da za marsikoga dragocenost življenja izgubi svoj blišč, če se ne blešči v očeh tudi drugih ljudi. Izgubi se v nezavedanju veličine življenja, kar pa je mlademu človeku, ki se išče, težko. Izgubi se v neustvarjalnem svetu, monotonosti, ujetosti samega sebe. Težko je biti iskren, predvsem pa iskren do sebe in se za vsako dejanje zamisliti in si prisluhniti. Jezijo me ljudje, ki se ranijo ter nato zgradijo ogromno kamnito ogrado okoli sebe in ne dovolijo niti temi niti soncu k sebi. S tem marsikaj zavrnejo. Ampak očitno se vsi naučimo preživeti. Ljubiti pa je žal vsem nam v večji meri še vedno slabo poznan pojem.
