»Poslušaj tole,« je Iman Šahriari ob kavo z mlekom na mizo položil telefon in pritisnil na gumb za predvajanje. Rahlo morbiden, a melodičen bit je zajel prostor okoli barske mizice, spremljal ga je rap v perzijščini. Iz s čustvi prepojenega tona glasu in mladeničevih kretenj z glavo in rokami je bilo razbrati, da gre za zanj pomembno pripoved. »To je moja pesem. Govori o iranski politiki.«

Morda bo rapal skupaj z N'tokom

To še zdaleč ni njegova edina političnokritična pesem, posnel je sedem albumov, v katerih se poleg politike dotika svojega težkega življenja in boga. Ker je takšno početje v Iranu nevarno, se pod pesmi podpisuje z drugim imenom, ki ga ni želel izdati, prav tako javnosti ni hotel pokazati svojega obraza. Ker poslušalci ne poznajo njegovega obraza, se mu v Ljubljani, kjer na Kotnikovi ulici čaka na razplet prošnje za azil, dogodi kakšna humorna peripetija. »Zadnjič je v azilnem domu nekdo prišel do mene in mi rekel, naj z njim poslušam neko pesem. Vprašal me je, če mi je všeč. Rekel sem, da je to zelo dobra glasba. Seveda, ko pa je bil to moj komad,« se je zakrohotal. Za zdaj niti v Sloveniji noče povsem razkriti svoje skrivnosti, predvsem ne prosilcem za azil. »Sostanovalci na Kotnikovi vedo, da imam rad rap, a ne, da sem tudi avtor.« Mogoče jo bo razkril čez čas, ko bo posnel kakšno novo pesem. O tem se že pogovarja z N'tokom. »Morda bova rapala skupaj.«

V domovini ga je zaradi glasbe preganjala policija, eno leto je preživel v zaporu. »Ujeli so me s pomočjo interneta. V Iranu zaradi blokade pesmi ne morem objaviti na spletu, zato jih moram naprej poslati prijateljem v tujino. Ko sem enega od posnetkov poslal v Turčijo, so odkrili moj spletni naslov. V zaporu so me vsak dan pretepali,« je najprej pokazal na črn madež na podlahtnici (»To je od vrele vode.«), nato pa še na manjšo brazgotino na čelu (»To je od pretepanja.«). Potem ko je prišel iz zapora, težav ni bilo konec. Njegov dom so spet obiskali policisti, a tokrat jim je ušel. »Nekaj dni sem se skrival pri prijatelju, potem sem odšel na pot.«

Peš od Slavonskega Broda do Slovenskih Konjic

Ko je prvič skušal priti v Slovenijo, so ga zavrnili, ker je Iranec. Pristal je v Slavonskem Brodu v zaprtem oddelku centra za tujce. Z drugimi besedami: v zaporu. Po približno mesecu in pol je bil tik pred deportacijo v Grčijo. Noč pred odhodom vlaka v Atene je pobegnil. Peš se je podal v Zagreb, nato v Slovenijo. Nekako se je splazil skozi bodečo žico. »Še sam ne vem, kako mi je uspelo,« je pokazal na razcapane dele jakne. Nato ga je pot od Brežic vodila do Slovenskih Konjic. Ves čas peš. Jedel je le sir, ki si ga je shranjeval v Slavonskem Brodu, spal je na prostem, pokrit s tanko odejo. »Ujeli so me, ko sem na bencinski črpalki v Slovenskih Konjicah, če se ne motim, polnil baterijo za telefon. Uslužbenka je poklicala policijo. Prijeli so me, a lepo ravnali z menoj,« je dejal. V tistem trenutku je bil po eni strani razočaran, saj je želel v Avstrijo, po drugi pa vesel, kajti bil je izmučen. »Še danes me bolijo noge,« je dejal kakšnih deset dni po tem.

Zdaj se najprej želi spočiti. Nato bo spet pesnil. Še naprej se bo zgledoval po Tupacu Shakurju, Eminemu in Dr. Dreju. Mu je pri srcu gangsterski rap? »To ni moj stil. Jaz pripovedujem o drugih stvareh.« O tem, da bi morali biti ljudje enakopravni. »Politiki obljubljajo vse. Ko pridejo na oblast, pa rečejo, da nimajo denarja za nič. In vedno se prepirajo z Američani. Ljudje nočemo prepirov, ampak prijateljstvo. Za božjo voljo, v Iranu imamo ločene kavarne za moške in ženske. Dekle lahko spoznaš le tako, da ji na skrivaj izročiš listek s svojo telefonsko številko,« se je hudoval nad nepravičnim svetom. Navdih, pozitivno plat poišče v bogu. »Verjamem v boga, a moj bog nima religije, ne potrebuje ne cerkve ne mošeje,« je dejal. Kje je potem njegov bog? »Tukaj in tukaj,« je s prstom pokazal na glavo in srce.