Mohamed Abdul Monaem je naslonjen na ograjo stal na Tromostovju in gledal proti nasprotnemu bregu Ljubljanice. Kdo ve, kaj je razmišljal. Morda se je v nem rojevala nova pesem, kot se je pred tedni, meseci, ko je prav tako z ene obale zrl proti drugi. Le da je takrat gledal iz Turčije proti Grčiji. Egejsko morje se je zdelo neskončno, zadnja velika prepreka pred prihodom v Evropo, pot s čolnom je bila neverna in naporna, a jo je prestal.
Obožuje pesmi Mahmuda Darviša
Doživetje tistega trenutka je opisal v uvodni pesmi zbirke z naslovom Jutranji rez, ki jo kmalu namerava objaviti pri italijanskem založniku. »Stojim na turški obali in se pogovarjam z grško. Sprašujem morsko skalo: kaj delaš? Skala mi odgovori: spominjam se ljudi, ki so šli tu mimo. Nato znova vprašam: kaj pa počne morje? Odgovori mi: Jaz sem oko miroljubnih ljudi, ki se imajo radi,« je po tem, ko je že – prvič, odkar je prišel v Ljubljano – sedel v enem od lokalov in srkal kavo, opisal del svojega zapisa. Pot iz Alepa v Siriji do Ljubljane je pustila močne odtise v njegovem notranjem doživljanju. Zato o tem že piše roman. »Pot je bila grozna, 45 dni sem potoval. Lahko boste brali o tem, kajti napisal bom vsako podrobnost,« je dejal, medtem ko je spraševal, ali ljudje v Sloveniji radi berejo, in zmajeval z glavo, ko je razlagal, da v Siriji ni veliko zanimanja za branje.
Knjigarne, ki jih je opazil na Trubarjevi cesti, so ga navdale z optimizmom. »Zaradi branja človeški um napreduje. Če ne bi bilo branja, ne bi bilo človeka. Človek je branje,« je dejal z iskro v očeh. Sam ima najraje poezijo, obožuje pesmi palestinskega avtorja Mahmuda Darviša. »Najraje imam njegovo zbirko pesmi Postelja tujke,« je dejal in v arabščini začel citirati eno od pesmi. »To je pesem o ljudeh, ki imajo radi drug drugega, o Damasku in Siriji, o stvareh, ki so se dogajale v Damasku v zadnjem stoletju. Pa o sirski kulturi, o miru, varnosti...« Darviša resnično obožuje. »Vse njegove zbirke poznam. Včasih se mi zdi, kot bi mi bil boter,« se je zasmejal.
Njegovo življenje pred vojno je bilo polno knjig, kajti bil je založnik, medtem ko je en roman dokončal tudi sam. Obravnaval je imigracijo Palestincev v Sirijo, opisoval je obdobje med letoma 1948, ko so iz Palestine v Alep prišli njuni starši, in 1983, ko je potekala libanonska vojna, ki je veliko Palestincev znova pregnala v Sirijo.
Izdajal je predvsem knjige sirskih avtorjev za tuji trg, države na Bližnjem vzhodu. »Naše knjige so šle predvsem v Savdsko Arabijo, Kuvajt in Združene arabske emirate. Tamkajšnje vlade imajo dovolj denarja za nakup knjig.« Med drugim je izdal roman tudi v Evropi priznanega sirskega pisatelja Khaleda Khalifa (nekateri njegovi romani, kitični do Asadovega režima, so bili v Siriji prepovedani).
Rad bi objavljal slovenske knjige v tujih jezikih
Na surovo pot je Mohameda Abdula Monaema pregnala surova vojna. Iz žepa je povlekel telefon, da bi pokazal svojo večnadstropno hišo, v kateri je živel z družino, in ulico, v kateri je bila njegova pisarna. Zdaj tam ni ničesar več, zidovi so se spremenili v prah. »Vse je porušeno,« je vdano dejal in pojasnil, da so iz Alepa zbežali tudi žena in štirje otroci, dlje od bližine Tartusa na mediteranski obali za zdaj niso mogli.
Upa, da bo lahko ostal v Sloveniji in da bo nekoč skupaj z družino spet lahko živel v miru. Čas, ki ga ima med čakanjem na odgovor na prošnjo za azil na pretek, izkorišča za pisanje in razmišljanje, kako lepo bi bilo, če bi lahko knjige nekoč izdajal tudi v Sloveniji. »Rad bi odprl knjigarno. In prevajal knjige iz slovenskega jezika v arabskega, kajti v Evropi je veliko beguncev. In rad bi, da berejo, spoznavajo tukajšnji svet. Lepo bi bilo, če bi lahko objavljal slovenske knjige v drugih jezikih, da bi vsi spoznali slovensko kulturo,« je govoril o sanjah, ki se lahko uresničijo, če mu bodo dovolili ostati v Sloveniji.
