Ko je Safiulah Ebadi nekega popoldneva sedel v socialnem centru Rog, je njegov nasmeh vabil pozornost gruče ljudi, beguncev in Ljubljančanov, ki so prišli na druženje. Nasmeh ni zapustil njegovega obraza niti nekaj dni za tem, ko je govoril o svojem življenju. Pripovedoval je žalostno zgodbo. Osemindvajsetletnik iz Kabula na Kotnikovi ulici čaka, ali mu bo Slovenija dovolila ostati v Evropi ali ga bo poslala nazaj v Afganistan, kjer ga najverjetneje čaka smrt. Je v težkem položaju. Zakaj se potem smeji? »Ker se tako smejim svojemu življenju,« je sprva odgovoril šaljivo. A njegovo življenje je vse prej kot šala.
19 dni v ujetništvu pri talibanih
Dejal je, da nikoli ne bo pozabil dveh stvari. Prva je ugrabitev. Nekega dne, ko je iz Kandaharja, kjer je kot računalniški programer delal za koalicijo Nata in afganistanskih vladnih sil, potoval v Kabul na stričevo poroko, so ga ustavili talibani. »Povsod imajo vohune in nekdo jim je moral povedati, da delam za Američane.« Sprva se je za las umaknil strelu iz puške, nato je 19 dni preživel v ujetništvu, v tem času ni videl svetlobe. Enkrat na dan je dobil kozarec vode, kos kruha in čebulo. Mislil je, da ga bodo ubili, toda dokazov, da dela za Američane, niso imeli, verjetno ga je rešilo tudi poznavanje korana, kajti dobil je kup vprašanj, povezanih z vero.
Njegovi družini je uspelo talibane prepričati, da so ga v zameno za denar spustili. Kasneje so se spet spravili nanj, moral je zapreti podjetje in bežati pred njimi po vsej državi, ker so mu grozili s smrtjo, med drugim so mu razstrelili avto. Preživel je teroristični napad, v katerem je bil poškodovan, nekateri njegovi sodelavci so umrli. To je le majhen del vojne, ki poteka v Afganistanu. Toda v Evropi marsikdo misli, da v Afganistanu vojne ni. »Vsak dan umirajo naše sestre, bratje, mame, očetje... Kako lahko potem kdo reče, da vojne ni? S posnetki in drugim gradivom vam lahko dokažem, da v Afganistanu vojna je.«
Ko mu je ostal le še beg, se je začela druga stvar, ki je nikoli ne bo pozabil. Pot iz Afganistana v Iran. »Z nami so delali kot z živalmi.« Potovati je moral v podvozju avtobusa, skrit za prostorom za prtljago, kjer se je na približno dveh kvadratnih metrih drenjalo osem ljudi. Tihotapci so del poti organizirali na motorjih, na katerih so bili štirje ljudje. Med vožnjo so padli, Ebadi si je poškodoval nogo, a ne tako hudo, da ne bi mogel nadaljevati poti proti Turčiji in kasneje po balkanski poti do Slovenije.
V Kabul raje mrtev kot živ
Zdaj je vesel, ker je na varnem. »Še nikjer se nisem počutil tako varnega kot v Sloveniji.« Komunikativen in odprt, kakršen je, se je hitro začel vključevati v novo okolje. Hodi na ure slovenščine, v socialnem centru Rog uči farsi, načrtuje, da bo vodil tečaj računalništva, ima že nekaj novih prijateljev. Ob tem ko začenja novo življenje in upa, da ga bo lahko nadaljeval, se za nasmehom skrivajo skrbi. Ker se je zameril talibanom, je ogrožena celotna družina, ki prav tako beži ali se skriva. Skrbi ga za očeta, ki je v obupnem položaju. Trenutno je v Turčiji, v Evropo ne more. Nima strehe nad glavo, dneve preživlja na ulicah Carigrada. Afganistan je zapustil, ker so mu dali talibani deset dni časa, da jim pripelje sina. Rekli so, da bodo v nasprotnem primeru ubili vso družino.
Za Safiulaha Ebadija bi bilo najhuje, če bi se moral vrniti v domovino. »Raje vidim, da me slovenska vlada ubije in moje truplo pošlje v Kabul. Pripravljen sem podpisati takšno izjavo. Če bom mrtev, bodo mojo družino pustili pri miru. Če se vrnem živ, pa nas bodo še vedno hoteli ubiti vse,« je dejal. »Nikomur nisem hotel nič slabega. Želel sem le živeti, delati, preživljati družino,« je dejal, kot bi ga pekla vest.
Tudi ob tem ni skril nasmeška. »Zdaj vam povsem zares povem, zakaj se smejem. Odločil sem se, da se bom smejal, četudi bom žalosten in prizadet. S smehom hočem spreminjati življenje. Želim si, da bi se vsi smejali. In ko se smejem, se smejejo tudi ljudje okoli mene.
