Za selitev se je odločil v času, ko je bil režim Sadama Huseina najhujši, v ničemer se ni počutil svobodnega in svobode si je najbolj želel. Zato se je iz Bagdada odpravil v Turčijo, kjer je tihotapcem plačal pot v tovornjaku z živili. Ta ga je pripeljal v Avstrijo, nato je z avtomobilom nadaljeval v Nemčijo. Tam si je prvič oddahnil, začela se je nova pot do dostojnega življenja v novem okolju.
V nekaj mesecih je dobil vso potrebno dokumentacijo za ostanek v Evropi in še prej tudi delo. »Prav neverjetno je bilo, da sem tako hitro dobil službo. Imel sem nekaj dobrih prijateljev, ki so že prej živeli v Nemčiji, zato je bilo lažje. Moje prvo delo je bilo za tekočim trakom v proizvodnji računalnikov. Plačilo je bilo dobro, zato sem lahko najel stanovanje,« pove Amer Karim. Opravljal je še nekatera druga dela, na primer v klicnem centru, preden se je preselil v Slovenijo.
V Ljubljano ga je pripeljala ljubezen. Z ženo, Slovenko, ki jo je spoznal v Nemčiji, sta se leta 2005 začela ukvarjati z založništvom. »Imela je znanje, jaz pa nekaj malega prihrankov in sva začela.« Poslovna ideja je uspela, še vedno se ukvarjata z isto dejavnostjo, na leto izdata okoli 45 knjig. Amer Karim se bo kmalu preizkusil tudi kot pisatelj, piše svojo prvo knjigo za otroke. To je precej daleč od izobrazbe, ki jo je pridobil v Iraku. Končal je študij na fakulteti za šport, smer nogomet. Tedaj se mu še sanjalo ni, da bo nekoč pisatelj.
»Temnopolti« Iračan
»Zelo pomembno je, da si drzen in poskušaš. Kaj pa lahko izgubiš?« je dejal. Kdo ve, morda bo uresničil celo svojo veliko željo. V njem je veliko strasti do nogometa, toliko, da ne zamudi tekme svojega priljubljenega kluba – madridskega Reala. Še vedno ni opustil misli o tem, da bi postal nogometni trener. »Morda se bom nekoč preizkusil kot trener mlajših kategorij,« je dejal. In še, da pravzaprav ne veš, kaj zmoreš, dokler ne poizkusiš. Tega in še česa ga je naučilo življenje...
»Ko se preseliš na drug konec sveta, se je treba prilagajati. Kam pa pridemo, če nismo ničesar pripravljeni spremeniti na sebi? Sam sem prišel v novo okolje, zato ne morem pričakovati, da se bo družba spremenila zaradi mene,« je dejal in dodal, da v Sloveniji srečuje prijazne ljudi. Počuti se sprejetega. Kakšna posebnost izhaja le iz nepoznavanja tujcev.
»Ko sem prvič pršel v Slovenijo, na ulicah ni bilo veliko tujcev. Mojo ženo je eden od kolegov vprašal, kaj naredi, ko ljudje strmijo v naju. Vprašala ga je, zakaj bi strmeli. Odgovoril je, da ker sem jaz temen. Vprašala ga je, kako ve, da sem temen, če me še nikoli ni videl, in koliko Iračanov je že videl. Odgovoril je, da še nobenega,« je opisal dogodek, ki se mu je zdel zabaven, medtem ko se z rasizmom ni srečal. »Veliko ljudem sicer vzame sapo, ko povem, da sem iz Iraka. Toda takšne reakcije so razumljive, saj ljudje Iračanov ne poznajo.«
V nepoznavanju drugih kultur vidi Amer enega glavnih razlogov za odpor do priseljencev in strah pred njimi. »To je eden od problemov. Drugi so mediji, ki pretiravajo.« Je potemtakem najbolje, da Evropejci stopijo v stik z njimi in jih spoznajo? »Ja, ampak to je težko, ker so ljudje zaposleni s svojimi življenji. Njihov edini dostop do informacij so mediji. Najbolje je razmišljati razumno. Če nekaj posameznikov med milijonom migrantov kaj zagreši, je to nekaj tako običajnega, kot kadar se to zgodi med milijonom domačinov.«
Amer Karim bi lahko živel tudi v kateri koli drugi državi Evropske unije, a mu je v Sloveniji všeč. Rad živi v manjšem okolju, kjer na založniškem področju ni toliko konkurence kot v večjih državah. Včasih se vrne na obisk v Irak, kjer še vedno živi njegova družina. Nazadnje je bil v Bagdadu leta 2013. »Življenje tam izčrpa človekovo psiho,« je pokazal fotografijo, ki mu jo je poslal prijatelj. Na njej je bila vrsta mrtvih ljudi. Med pogrebom so bili žrtve terorističnega napada. »Ko sem videl to fotografijo, sem se zjokal.«
Dobrodošli je nova rubrika, ki jo bomo v Dnevniku objavljali vsak teden. V njej bomo predstavili zgodbe ljudi, ki so nekoč bežali pred vojno ali nasiljem in našli novo domovino v naši državi.
