Podobno utegnejo čez sto, dvesto ali tristo let, morebiti še pozneje, politični in ekonomski zgodovinarji razvijati teze o tem, kaj je v resnici ugonobilo Evropsko unijo, posledično pa še vrsto posameznih družbenih tvorb, ki so se takrat, torej danes, imenovale države. Je bil to izstop Velike Britanije iz EU ali nasprotno: dejstvo, da ni izstopila? So bile to serijske volilne zmage centrifugalnih političnih sil (skrajne desnice in skrajne levice) od Baltika do Sredozemlja ali pa so bile te zmage samo posledica poprej začetega razkroja EU? Je bila to evrska kriza, katere žarišče nemara sploh ni bilo v Grčiji, temveč v nizozemskem Maastrichtu in potem v nemškem Frankfurtu? So bili to migracijski tokovi ali dejstvo, da se je EU poskušala pred njimi zavarovati z limesom? Je bila to globalizacija velikih bank in korporacij, ki je raztrgala socialno tkivo stare celine in skorumpirala politiko? Ali pa je bila Unija morda pogubi zapisana preprosto zato, ker ni bila sposobna družbene, gospodarske, politične in kulturne evolucije? Ker ni imela prosvetljenih političnih elit, kakršne so jo nekoč priklicale v življenje? Ker je liberalna demokracija lahko prenesla vse, le lastnega zmagoslavja ne?
Politika naj bi bila racionalno urejanje javnih zadev, organiziranje družbe, simbiotično zadovoljevanje posamičnih interesov in uresničevanje skupnih na temelju takšnega ali drugačnega demokratično legitimiranega koncepta. Če se danes ozrete naokrog, do koder seže pogled, ni videti prav veliko racionalnega in tudi koncept je precej nerazpoznaven. Današnja politika, tako na ravni posameznih držav kot na ravni EU, je odzivanje na dražljaje iz bojazni in strahu, ta dva pa na demokracijo ne moreta imeti blagodejnega učinka.
Skoraj vse, s čimer lahko bolj ali manj sleherni evropski volilec danes poveže Evropsko unijo, je strah. EU je bavbav, grožnja in ne obet. Kajti EU je, strašijo volilce, birokratska agentura globalnih bank in korporacij, ki jemlje revnim, da bi dajala bogatim. Je tehnokratski neštetoglavi zmaj brez duše, ki se ukvarja z ukrivljenostjo in dolžino banan in kumar, ne zmeni pa se za stiske ljudi. Je Evropska centralna banka, ki s tiskanjem denarja rešuje banke in hkrati devalvira trdo prigarane (pokojninske) prihranke, ker jih ne obrestuje. Je evrska kriza, med katero eni zapravljajo denar, ki so jim ga drugi posodili. Je izpostava izdajalskih svetovljanov in lepodušnih človekoljubov, ki jim ni mar za kulturno identiteto in varnost rojakov.
Kar ni odkrito strašenje, so od vsega resničnega odtujeni politiki in njihove prazne, neštetokrat zavrtinčene fraze. Izrečeno recimo ta teden: »EU se je znašla v položaju, ko njena institucionalna ureditev z lizbonsko pogodbo nima trajnejše vrednosti in zgodovinskega potenciala. Znašla se je na razpotju, ker v takem pravnem in političnem stanju ne more dolgo obstati. Zastoj je pravzaprav že nazadovanje. Nazadovanje pa pomeni vračanje k nacionalnim politikam in nadaljnje rahljanje institucionalnih vezi EU.« Sijajno, Sherlock, volilcem je vse jasno! A kaj, če pes ne bo zalajal?
Ima kdo danes pravzaprav sploh še rad Evropsko unijo? Kar tako, ne nujno takšno, kot je, temveč kot idejo? Ali drugače, kdo še stoji za, hm, »izvirnimi« vrednotami evropske integracije? Kdo sploh še zna povedati, katere so te vrednote? Nekaj levičarskih čudakov, kakršen je Janis Varufakis, nekaj konservativcev in socialistov stare šole in… kaže, da tudi Peter Jambrek. Kdo še? Jean-Claude Juncker morda, skupaj s celotno komisijo poosebljenje legitimacijske krize EU? David Cameron, britanski premier, ki je najprej razpisal referendum, zdaj pa straši volilce s posledicami morebitnega izstopa?
Strah in praznina nista vrednoti EU, sta pa njena realnost. Evropska unija danes, realna zdajšnja Evropska unija, je strah in praznina, odtujenost in poljubnost. Ne kaže se slepiti, da EU ni to, ampak nekaj drugega; kot je kapitalizem to, kar vidimo in čutimo, kot je bil to isto tudi socializem (ne pa nekaj, kar še ni prav zaživelo, kar se je spridilo...), je tudi EU to, kar je videti. In to imajo lahko radi, iskreno in najbolj množično radi tisti, ki mislijo (ali se zgolj pretvarjajo, da tako mislijo), da lahko nacionalna država, četudi še tako neznatna, sama reši probleme globalizacije in financializacije gospodarstva, davčnih oaz, migracij, socialnih standardov, varstva okolja, hegemonije korporacij, kulturne identitete, pitne vode, legitimnosti institucij političnega sistema in demokracije… Ti imajo EU radi, ker je ves čas tam njim na uslugo v vsej svoji veličastni otrpli realnosti.
Evropska unija kot da nekako podzavestno pričakuje trk z asteroidom, po katerem se bo vse samo od sebe začelo znova. Toda kaj, če asteroida ne bo?
