V razmerah vse večjih domačih in regionalnih negotovosti je razmere za preobrat volilnega telesa v precejšnji meri ustvaril tudi sam. Med sodelovanjem pri napadih na položaje Islamske države se je preobrazbe turških volilcev lotil z napadi na položaje Kurdske delavske stranke (PKK) na jugovzhodu Turčije in njene sestrske stranke Demokratične unije (PYD) na severu Sirije. Mirovni proces s Kurdi je žrtvoval na oltarju izgubljenih glasov nacionalistov, ki so delno prebegnili k Stranki nacionalističnega gibanja (MHP) Devleta Bahçelija. K njegovemu vnovičnemu uspehu na volitvah je posledično prispeval tudi teroristični napad Islamske države na mirovni shod Turkov in Kurdov v Ankari. Še bolj je namreč lahko poudarjal svojo nepopustljivost do terorizma in nadaljeval zračne napade na Kurde.
Njegova politika onemogočanja delovanja Ljudski demokratični stranki (HDP) Selahetina Demirtasa, s katero je poskušal zmanjšati njihove možnosti, da se vnovič prebijejo čez parlamentarni prag, se sicer ni izšla. AKP je preobrat na volilno nedeljo dosegla tudi zaradi vrnitve razočaranih volilcev stranke. Povrhu se je v okoliščinah izrednih razmer volilno telo kljub zmanjšani, a še vedno visoki gospodarski rasti ponovno poenotilo za močnim voditeljem, ki je v času volilne kampanje nižal demokratične standarde v državi z napadi na neodvisnost medijev.
AKP sicer ni dosegla dvotretjinske večine v parlamentu, a zaradi tega Erdoganove težnje po vzpostavitvi predsedniškega volilnega sistema še zdaleč niso pozabljene. Tako paradoksalno, kot se sliši, je EU z rezultati turških volitev lahko zelo zadovoljna. Dobila je močnega voditelja z avtokratskimi težnjami, ki mu bo uspelo brez težav skozi parlament spraviti akcijski načrt za zajezitev dotoka beguncev v EU. Če je ta del enačbe za Bruselj pozitiven, pa vnovična visoka zmaga AKP pomeni tudi, da bo Erdogan lahko prav zaradi absolutne večine v parlamentu Evropski uniji še bolj kot doslej narekoval svoje zahteve za sklenitev akcijskega načrta. Bruselj se bo torej poslej pogajal s predsednikom, ki je zaradi lastnih političnih ambicij pripravljen zanetiti državljanski konflikt in zmanjšati civilne svoboščine. A ni bilo vedno tako. Za pogajalsko mizo bodo evropskim uradnikom nasproti namreč sedeli predstavniki države, ki je pod vladavino zmernih islamistov še pred desetletjem zaradi evropske perspektive vestno izpolnjevala prenos skupnega evropskega pravnega reda v turškega in bolj kot prejšnje sekularne vlade širila civilne svoboščine.
Toda po blokiranem pridružitvenem procesu se je Turčija ozrla po svoji bližnji in daljni soseščini, kjer je našla nadomestek za nikoli uresničene obljube polnopravnega članstva v evropski družini. Svoj vpliv je širila na območjih, ki so v njeno interesno sfero spadala vse od Otomanskega cesarstva naprej. Ali še danes Turčija sploh potrebuje EU, je zgolj eno v nizu vprašanj, na katero si bodo morale pri iskanju končne podobe akcijskega načrta odgovoriti tudi članice osemindvajseterice.
