Toda dobre namere zapriseženega Evropejca in tudi federalista Junckerja je prehitela begunska kriza, ki je v kolesje stabilizacijskih poskusov Unije vrgla dodatni pesek nesolidarnosti med državami članicami in pod pritiskom ekstremnih populistov sprožila negativno spiralo dodatnega rahljanja temeljnih vrednot Evropske unije.

Poldrugo leto po nastopu Junckerjevega mandata je jasno, da potrebuje Evropska unija krepko osvežitev. Grška dolžniška kriza, begunska kriza in grozeči izstop Velike Britanije iz EU so nazorno pokazali, da nezadovoljstva evropskih državljanov z integracijo ne bo mogoče odpraviti zgolj s kozmetičnimi popravki fiskalnega pakta, schengenskega zakonika in dublinske uredbe ter kovanjem novih povezovalnih strategij. Evropski politični ustroj potrebuje korenit remont.

Države članice so pred odločitvijo, kaj želijo narediti z najboljšo večnacionalno integracijo, katere lastništvo pa je v zavesti Evropejcev še vedno na precej nizki ravni. So se pripravljene odreči kakšnim nacionalnim pristojnostim, da bi Evropska unija v hitro spreminjajočem se multipolarnem svetu dejansko dobila večjo težo? Odgovor na to vprašanje še zdaleč ni enoznačen.

Prava razprava o prihodnosti Evropske unije se šele začenja. V ponedeljek je luč sveta ugledal predlog nove evropske ustave izpod peresa nekdanjega ustavnega sodnika dr. Petra Jambreka. Po skoraj tridesetih letih, odkar je sodeloval pri pisanju pisateljske ustave za Slovenijo, je Jambrek iz obstoječih nepreglednih evropskih krovnih dokumentov pripravil prvo različico evropske ustave, ki na široko odpira prostor razmišljanj o prihodnosti Evropske unije.

Pobuda za nov evropski ustavni proces dobrih deset let po zavrnitvi prejšnjega predloga evropske ustave prihaja ob pravem času. Jambrekov predlog o vzpostavitvi evropskega predsednika, ki bi sam izbiral svojo vladno ekipo, evropski parlament pa bi zamenjali z dvodomnim parlamentom, ne predvideva zgolj poenostavljenega in bolj transparentnega načina odločanja v Evropski uniji. Vidnejšo vlogo bi EU dobila tudi zaradi večjih pristojnosti pri obrambnih vprašanjih in dodatnih pristojnostih sklepanja mednarodnih pogodb.

Peter Jambrek je opravil veliko delo. Delo, ki se ga doslej ni lotil še nihče. Predsedniku Pahorju in premierju Cerarju je na zlatem pladnju ponudil ličen predlog nove evropske ustave s številnimi drznimi idejami. Slovenija bi ga lahko s pridom posvojila ne glede na to, ali se politične stranke strinjajo s celotnim predlogom ustave. Za začetek vseevropske razprave, ki bi jo lahko na osnovi Jambrekovega predloga sprožila Slovenija, to niti ni pomembno.

Če bo enkrat čez leta morebiti le sprejeta nova evropska ustava, bi si lahko del zaslug za ta dosežek lastila tudi Slovenija. Sijajno bi bilo, da bi se največjega političnega preboja Evropske unije spominjali tudi po ljubljanskem ustavnem procesu.