Ta teden je mandatno-volilna komisija (ne sicer enotno: z enajstimi glasovi za in šestimi proti) potrdila predlog vlade o imenovanju članov NSK. In sicer Uršule Cetinski za predsednico sveta ter Andreja Gasparija, Silvana Omerzuja, Andreje Rihter in Toneta Partljiča za člane. Pridružili se bodo Urošu Lajovicu in Jadranki Plut, ki v svetu ostajata, potem ko je del prejšnjega sestava, ki mu je predsedoval Metod Pevec, odstopil, potem ko je od premierja zaman zahteval razrešitev ministrice, ki ji je utemeljeno očital neuspeh pri delu.
Sodeč po imenih v novi sestavi pa bi NSK končno utegnil postati to, kar doslej ni bil – telo, ki mu bo ministrica z veseljem prisluhnila. Dobro znan je očitek vseh prejšnjih sklicev NSK ministrom, da preprosto nimajo političnega sogovornika in da celo področni minister ne ve, kaj početi z njihovimi sklepi. Trend se bo tokrat morda končno obrnil, saj je ministrstvo poiskalo take kandidate, od katerih je težko pričakovati kaj dosti drugega kot kimanje, v najboljšem primeru partikularno kritiko. Že pristanek na imenovanje v svet na tokratni sklic meče senco »kolaboracije«. Toliko bolj, ker nihče ni znan po kritikah sedanje kulturne politike
Težko si je denimo predstavljati kritičen odnos do kulturne politike od Uršule Cetinski, direktorice Cankarjevega doma, ki se v mandatu aktualne ministricev tej zvezi tako rekoč ne oglaša.. Ali pa od Toneta Partljiča, edinega predstavnika književnega področja v svetu, ki se sicer rad oglasi s kakšno hudomušno na račun države, ki da zanemarja narodovo bit, ni pa jasno, koliko so mu znane aktualne razmere v kulturni produkciji.
Podobno ni jasno, kaj natančno naj pričakujemo od ministrice za kulturo v obdobju 2000–2004 Andreje Rihter, ki se je po umiku iz politike za nekaj časa zaprla nazaj med štiri stene celjskega Muzeja novejše zgodovine, danes pa vodi Forum slovanskih kultur. Morda v sestavu še najbolj preseneča Andrej Gaspari, ki je pred leti pod Urošem Grilcem vodil komisijo za pripravo novele zakona o varstvu kulturne dediščine.
Novi svet, »neodvisno telo, ki usmerja nacionalno strategijo za kulturo«, torej morda res obeta marsikaj, gotovo pa ne obeta odločne kritične opozicije uradni vladni politiki. Tudi ne obeta nujno poudarkov na pravih mestih, če upoštevamo, da lep del članov sodi v institucionalno in etablirano kulturo oziroma celo na njene najvišje funkcije, od koder je utopično pričakovati kritičen pogled na te iste ustanove, in s katerih je gotovo težko videti probleme tistih bistveno nižje, na realnih tleh produkcije.
