In spet: ne diskvalifikacija umetnikov, ne žaljiv odnos do stroke in poznavalcev, ampak medijsko čvekanje o vladnih kolegih in vladnem šefu. Odnesla jo bo torej kvečjemu njihova osebna užaljenost, ne pa njihovo spoznanje, da je, še preden je začela pljuvati po vladi, ki jo hrani, katastrofalno spljuvala že kulturo, ki ji daje kruh. A točno to vehementno čvekanje jo lahko tudi tokrat, znova, reši. Erjavec in Cerar se ga menda bojita: če bi se vrnila v parlament, bi tam stresala svoje razdiralne kvazipravnoformalistične floskule o vseh in vsem, ki jih ni mogoče ustaviti. Če mi ne verjamete, vam lahko posredujem sporočila za javnost ministrstva za kulturo: neznosna logoreja, nenehno zanikanje problemov in zastranjevanje ter samospevni ministričini obiski na vaških procesijah.
Skratka: ministrica je na varnem. Je živi dokaz, kako lahko človek pride na najvišje položaje v državi tako, da s svojimi napakami drži v šahu druge.
Sicer pa je njena argumentacija v zadevi z idrijskim rudnikom seveda tudi tokrat čisto mlatenje prazne slame. Njena trditev, da kultura nima nič z idrijskim rudnikom, ki sodi pod gospodarsko dejavnost, je neumnost brez primere, saj ne gre za kateri koli rudnik. Gre za takšnega, ki je del kulturne dediščine, to je dejansko pripoznano tudi s tem, da bi ga lahko vpisali na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Skrb za dediščino pa je eminentno domena kulturnega resorja, pa naj gre za zapiranje rudnika, ki bi se ga sicer dalo zelo poceni zasuti skupaj z vsem dragocenim, ali za Lipico, ki bi jo gospodarstveniki brez nadzora dediščinarjev že zdavnaj spremenili v diznilend ali kazino (kar se zna morda v kratkem zgoditi, če bo vlada stroko prezrla), ali za arheološka najdišča, ki bi jih investitorji že zdavnaj razkopali z bagri (in velikokrat jih tudi so), če ne bi bila zakonsko zaščitena.
Ministrstvo za kulturo ima ravno zato, da bedi nad kulturno dediščino v javni in zasebni lasti, svoj direktorat za kulturno dediščino, torej vrhovno institucijo, redno zaposlene vrhovne varuhe, ki imajo, ob sodelovanju z drugimi strokovnimi organizacijami, edini zakonsko moč zaščititi naše skupno bogastvo pred »talibani« vseh vrst. Ker ministrica tega ne ve, sama prevzema vlogo talibana, rudnik bi prepustila strokovnjakom za rudnike. Da trdi, da bi projekt odžiral kulturni denar, je še ena klavrna manipulacija (seveda bi ga, v delu, ko gre za dediščino, preostalo bi pač moralo kriti ministrstvo za gospodarstvo), še posebno če vemo, da je s svojim neznanjem in nekredibilnostjo sama povzročila največji padec kulturnega proračuna v zgodovini Slovenije. Da se dela otepa tako, da se zaletava v pravne formalizme, pa je njena znana metoda, tako je že uničila Ksevt, tako se otepa Idrije, tako se že loteva nove tarče.
Njeno nenehno »poučevanje« o tem, česa prejšnji ministri niso (dobro) naredili, ji ne more več pomagati: v kulturno zgodovino se bo, že če odide ta teden, vpisala kot simbol politične kuhinje, kjer je za kulturo vsakdo dovolj dober, samo da je špičast. Ali pa okrogel.
