Rok Predin: Nikoli se nisem mogel otresti očetove sence

Pisan in raznolik svet Predinove animacije se je tako zavrtel 15 milijonom spletnih uporabnikov, ki so kliknili na videospot Doom and Gloom skupine Rolling Stones. Plesal je na platnu za Eltonom Johnom v Las Vegasu in oživel na pročelju Buckinghamske palače ob obletnici kronanja kraljice. Znašel se je na naslovnici prestižne oblikovalske revije, dosegal in se potegoval za nagrade na festivalih ter krasil reklame Jaguarja, Bacardija in številnih drugih.

Ujeli smo ga na enem od dveh obiskov, ki ju letno opravi v domovino. Še vedno jo rad obišče, znova pa je pred kratkim v njej tudi ustvarjal, in sicer ob sodelovanju z bratom Andrejem pri slikanici Čebula Grdula. Tokrat se je udeležil Slovenskega oglaševalskega festivala v Portorožu, na katerem je skupaj s producentom Richardom Barnettom predstavljal Trunk Animation.

O tem nisem nikoli razmišljal. Vem samo, da odkar pomnim, sem hotel biti slikar. To se mi je zdela najbolj frajerska stvar na svetu. Verjetno, ker so me hvalili, kako dobro rišem, in sem hotel tega vedno več. Slikarstvo je bila moja glavna obsesija do pubertete. Takrat sem videl, da s kitaro v roki dosežem več pozornosti pri puncah. Tako sem se zaljubil v glasbo. Prihajam iz glasbene družine, zato me je vedno obkrožala in mi ni bilo težko stopiti v ta svet. Prišlo je nekako naravno. Medtem ko sem študiral slikarstvo na likovni akademiji, sem se ukvarjal z rokenrolom. Po končani akademiji sem po naključju odkril animacijo, ko sem za Zorana delal videospot za pesem Pod srečno zvezdo (izdan leta 2008, op.p.). Zmeraj sem se hotel naučiti animacije in sem izkoristil priložnost. Ko sem se enkrat okužil s procesom, nisem mogel več nehati. Glasba in slika, ki ju ljubim, se združita v animaciji. To je medij zame.

V London sem se odpravil kot animator, ne glasbenik, a povsem na slepo, brez nekih strašnih načrtov. Težko bi določil prelomno točko, ki bi razmejila prej in potem. Zagotovo se je ena stvar kuhala: frustracija z našim prostorom. Nič ne bi imel proti, če bi lahko živel od glasbe, pa nisem mogel. Nikoli se nisem mogel otresti očetove sence, ne v javnosti in ne drugače, saj sva si podobna, tudi

podoben glas imava. Karkoli sem zapel, so me zmeraj primerjali z očetom. Frustrirala me je tudi naša majhnost. Scene, ki sem jo iskal zlasti v animaciji, enostavno ni bilo oziroma je nisem našel. Vse to je kulminiralo v odločitvi, da greva s Saro (Saro Šavelj, Rokovo partnerko in soustvarjalko, op.p.) v London, saj tako nimava kaj izgubiti. Če sem povsem iskren, nobeden od naju ni pričakoval, da nama bo uspelo.

Seveda. Ljudje ne vidijo vsega truda in dela zadaj. Odkar sem podpisal za Trunk, sem zanje režiral, animiral ali soustvaril kakšnih 90 projektov. To je ogromna kilometrina, ki je večina sploh ne vidi. Del produkcije za stranke sploh ne pride do javne objave, spet drugo so osebni projekti, ki pa tudi niso tako odmevni kot tisti, ki jih delaš za slavna imena. Nič ni samo po sebi umevno. To, da delaš za znane ljudi, ne pomeni, da si na te projekte tudi najbolj ponosen, niti da so najbolje plačani. Ni to, k čemur stremiš, da bi delal za njih. To stvari se pač zgodijo, že zato, ker delujemo v Londonu, kjer je scena takšna, kot je, prevetrena.

Jaz sem hotel od tega živeti. Hotel sem, da je tisto, s čimer služim denar, tudi tisto, kar me najbolj veseli. Ne trdim, da bi morali vsi tako razmišljati ali da je tako edino prav. Je neka vrlina v tem, da navkljub okolju vztrajaš v svojem izrazu. Kdorkoli ostane, kot osamelec na nekem področju ali se trudi graditi sceno in držati palico nekemu okolju, je spoštovanja vreden. Brez takšnih ljudi, ki ostanejo in vztrajajo, kot narod verjetno ne bi več obstajali. Zato so v mojih očeh veliko večji frajerji.

Nič ni romantičnega v tem, da greš in se izseliš v novo okolje. Potrebno je ogromno vztrajnosti, boja, da obstaneš. Največ je vredno, da se naučiš ogromno stvari, da dobiš priložnost raziskovati tehnologije in prideš do projektov, do katerih sicer ne bi mogel priti. Čeprav sem strastno užival, ko sem slikal sam pred stojalom in bil sam svoj bog, mi je v velik užitek tudi najti in premagati ovire, ki ti jih postavi naročnik. Na meni je, da vzamem, kar si želi, in ustvarim dodano vrednost, prispevam neko trajnost. Ta proces je zelo dinamičen, včasih si lahko pod velikimi pritiski, saj gre za velike denarje, za čudne termine ali stranke brez posluha, a vedno moraš paziti, da ima tisto, pod kar se podpišeš, integriteto.

Tudi če bi delal reklamo za toaletni papir, bi skušal vnesti neko osebno iskro ali ustvarjalno vrednost. Velika imena zato obravnavamo kot vsak drug projekt. Dobili smo jih na podlagi minulega dela, ko nekdo vidi nekaj, kar si že ustvaril, in mu je všeč ter se pozanima, čigavo je. A dobiti moraš tisto prvo priložnost. Jaz sem na primer začel tako, da sem naredil vizualizacije za koncert country pevca Keitha Urbana. Všeč so bile tako umetniku kot naročniku. Ta pa je naročnik tudi za Eltona Johna in še koga. In če so zadovoljni, te na sestanku priporočijo tudi naslednjič. Seveda pa se vedno poteguješ za te projekte in nisi edina opcija. Pokažeš jim idejo in nekaj preteklih stvaritev, potem pa narediš pitch. Če si jih prepričal bolj kot vsi ostali, dobiš naročilo.

Snemali so videospot za nov singl, prvi po sedmih letih, a se jim je nekaj zalomilo v produkciji in so ugotovili, da ne bo pravočasno končan. Samo teden jim je ostal do izdaje. Nekdo jim je predlagal videospot z besedilom pesmi. Kontaktirali so nas in povprašali, če lahko to naredim. Jaz sem že pristal, a se jim je zdelo nemogoče, da bi kdo to naredil v petih dneh, ter odpovedali projekt. Vseeno sem na hitro naredil animacijo, doma v pižami, z gripo. In klical, da pošljemo njihovemu menedžerju, saj nimamo kaj zgubiti. Ko so videli, kaj sem naredil tako na hitro, so bili takoj za. In potem smo delali kot norci pet dni in noči, da smo dokončali videospot. Tako smo potem dobili še drugo in tretje naročilo.

Za naš spot so plačali morda petino denarja, kot so ga dali potem za uradnega. Seveda je to dober občutek, ker ti pokaže, da ni vse v denarju. Če vpleteš neko iskro, če vsebuje nekaj, kar komunicira z ljudmi, je to bolj pomembno in ti ni treba zapraviti 250 tisoč funtov.

Na neki način se moraš zaljubiti v stvar, ki jo delaš. Zagotovo so najboljše tiste, ki te ogrejejo, saj že nezavedno vložiš vanje več, ker ti je bolj mar. Rolling Stonesi, kako ne bi bil navdušen!

Seveda. Zmeraj imaš tremo. Vem, da ima tudi Zoran vsakič pred nastopom tremo, pa to počne že štirideset let. To je najbolj zdrava stvar. Predstavljaj si, da bi pogorel. Lahko te tudi uniči, tako kot te lahko naredi. Sicer pa, zakaj ne bi bil dovolj dober, zakaj bi to počel nekdo drug? Saj smo iz istega testa, smo rokerji. Slovenija, Jugoslavija je imela strašno rokersko sceno. Slovenci potrebujemo več samozavesti. Žalostno je, da moram to sploh govoriti. Ampak naše umetniške izjave so prav tako pomembne in relevantne kot od kogarkoli drugega.

Pri spotu Doom and Gloom sem imel bolj ali manj proste roke, pri Wild Horses pa ne več toliko. Prišli so z nekimi idejami, kaj hočejo, da je vključeno, da napeljejo na ponovno izdajo albuma. Moralo je biti malo promocije, malo nostalgije. Ta pesem je res dolga, šest minut in pol. Vprašanje je bilo, kako ohraniti gledalčevo pozornost skozi ves komad, in to z minimalnimi sredstvi.

Palača je ogromno platno, za prekritje je bilo potrebnih 36 projektorjev. Se pravi, da moraš delati velike, grobe poteze, saj se finese izgubijo, in ploske barvne površine. Nekaj, kar se vidi na kilometer. Kar pa se vsebine in idej tiče, je zelo podobno kot pri drugih projektih. Presenetilo nas je, tako kot pri Stonesih, da je dogodek postal uspešnica. Časopisi so pisali o nas, hkrati smo zadovoljili občinstvo in prebudili njihovo domišljijo. Palačo smo oblekli v delavske bloke in socialna stanovanja. Ta simbolika je rezonirala s publiko, kar je bilo lepo videti.

Od povsod, s televizije, iz knjig, glasbe. Nimam neke konkretne obsesije, ki bi me napajala. Ogromno kratkih animiranih filmov je nastalo tudi zato, ker sem enostavno hotel preizkusiti določeno tehniko, in sem šele potem poiskal primerno zgodbo. Do neke točke, ko sem dobil občutek, da sem si nabral dovolj znanja, da lahko povem zgodbo po svoje. Tako so nastale tudi drugačne animacije. Vmes sem se naučil tudi 3D-animiranja, z računalnikom sva postala večja prijatelja, tako da se je tudi spekter mojega izražanja razširil.

Težko opišeš takšno stvar, ko vizualno poustvariš hišo iz svojega otroštva, a samo po spominu, tako da poudariš stvari, ki se tebi zdijo pomembne. Svoj spomin lahko spet naseliš z liki, in to mi je bilo najljubše pri tem filmu. Proces mi je bil najbolj ljub, mogoče celo bolj kot končni izdelek, saj sem bil lahko spet tam, tekel okrog naše hiše, v svetu, ki je idealiziran, polepšan in seveda tudi nekoliko karikiran.

Dokler nisem šel v London, se sploh nisem zavedal, da je to tako prisotno v mojem delu. Šele tam mi je Richard (Barnett, producent Trunk Animation, op.p.) povedal, da mu zmeraj, ko pripravim nekaj za pitch, rečejo, ta pa je iz vzhodne Evrope. Takrat sem začel razmišljati o teh stvareh in ugotovil, da smo kot otroci rasli na drugačni vizualni kulturi kot moji prijatelji iz Londona. Njihove otroške risanke so izgledale totalno drugače kot naše, ki so prihajale z vzhoda. V njih je neka estetika, ki je povsem drugačna od zahodne. Je pa tudi zanimivo, da je večina risank in otroškega programa, ki smo ga gledali v osemdesetih, narejenega desetletje ali dve prej. Imeli smo neki čuden časovni zamik, ko smo lahko gledali Himana ob boku z Baltazarjem.

Imamo neko drugačno vizualno izkušnjo, in ko dizajniramo karakter ali neko žival, jemljemo iz drugi košev. To je dobro, saj tako nastaja raznolikost, da nismo vsi enaki. Žal se prav to vedno bolj dogaja, neka uravnilovka, po kateri so se stili spojili med seboj in nimaš več nobene prave distinkcije. Škoda, saj imamo v tem delu Evrope strašno tradicijo animacije, ki je v marsikaterem pogledu celo superiorna zahodni. Seveda je tudi ta briljantna, saj to ni tekma, a eno stran se kar nekako pozablja in kar nekam drsi. Je pa res, da je tudi svet animacije večplasten, imaš na primer avtorske filme in komercialne uspešnice. To so različne živali, ki zahtevajo različne sisteme financiranja, trženja in tako naprej.

Niso krive risanke, ampak tisti, ki odloča, kaj se gleda. Nič ni narobe, da otroci gledajo te filme, naj jih. Nekaj jih je narejenih briljantno, z brezhibno tehniko, fantastično zgodbo, odličnimi igralci in sublimno animacijo. Niso pa avtorski, saj se ti filmi delajo v sobi s petdesetimi ljudmi, ki tolčejo po zgodbi, dokler ne ustreza vsem in ni dovolj splošna, da bo lahko dosegla čim širše občinstvo. Kakršenkoli individualen glas se tako izgubi, razvodeni. Zato so pomembni ljudje kot Igor Prassel in festival Animateka, ki pokažejo še drugo, avtorsko plat animacije. Je pa res, da tudi pri tej ni vse za vsakogar. Kar je prav. A misliti, da je 3D-animacija nekaj inherentno slabega, je po mojem napačna predstava.

Tehnologija je zgolj orodje. Računalnik je kot kladivo, ki ga lahko uporabiš, da zabiješ žebelj in obesiš sliko ali pa nekoga užgeš po nosu. To je tvoja stvar. Računalnik je za animacijo naredil nekaj fantastičnega. Vse nas je postavil na preizkušnjo, saj so se procesi, ki so prej trajali leta, skrajšali na tedne. Odpirajo so nove opcije animiranja. Digitalni medij je mlad medij, ki se razvija tako hitro, da ga niti ne dohajamo. A prišli smo do zanimivega paradoksa, ko 99 odstotkov digitalne produkcije največ energije vlaga v to, da bi izgledala čim bolj analogno. Po eni strani je to absurd, po drugi strani pa govorimo o teksturah, ki jih je naše oko očitno tako vajeno, da jih moramo ves čas vpeljevati. Ko namreč rišeš animacijo, vedno pride do tistih majhnih odstopanj, ki prispevajo k temu, da izdelek diha, da je živ. Računalnik pa bo izračunal in potegnil ravno črto.

Pri tem se odpira ogromno konceptualnih problemov, ki jih še nismo razrešili. Podobno, kot ko se je pojavila fotografija. Imel si slikarje, ki so živeli od portretov, potem pa so prišli fotografi, ki so lahko bolj realno ujeli človeka, in postavilo se je vprašanje: kaj pa je potem naloga slikarjev? Eni so rekli, konec slikarstva, drugi pa, ne, začetek slikarstva, zdaj smo svobodni.

Razmišljal sem, ali ne bi bilo fajn, če bi enkrat na žur prišli vsi tvoji predniki. In ko bi hodil vzdolž res dolge mize, bi prišel do Napoleona, do srednjeveških vitezov, do pračloveka… Edinstven je seveda posmehljiv naslov, saj v tem pogledu nihče ni edinstven in smo tudi vsi hkrati. To drevo se plete vedno ožje v skupna debla, dokler nismo vsi tista ameba, ki se je skuhala v pražupi iz nekega čudnega razloga. Ni originalna ideja, ni nekaj pretresljivo novega. Zame je bila nova, ne vem, od kod je prišla. Mogoče sem imel manjšo krizo srednjih let in se lotil kontemplacije o vprašanju, od kod prihajam.

Sam sem bil vedno osvobojen, drugi so me postavljali v očetovo senco. Z Zoranom se fantastično razumeva in nikoli ni bilo dileme. Vedno sem bil njegov oboževalec, tudi oboževalec skupine Lačni Franz. S tem sem rasel, živel, zato s tem nikoli nisem imel težav. So jih pa imeli drugi. Nekateri jih gotovo še imajo. A zdaj se ne izpostavljam več tako, kot sem se takrat, zato jih verjetno ne srečam več toliko.