Bienale neodvisnih, ki se danes začenja v Kinu Šiška, ni samo osrednji dogodek na področju ilustracije pri nas, pač pa je specifičen tudi zaradi načina izbora avtorjev. »Ravno avtorji so,« pojasnjuje organizatorica Barbara Poček, »tisti, ki izbirajo svoje naslednike.« Bienale ima tako vsako leto ne le enega, temveč več kot dvajset kuratorjev, ki so pri svojih odločitvah popolnoma avtonomni. »Edino vodilo je, da poiščejo nekoga, ki se jim zdi zanimiv, drugačen, perspektiven. Kvaliteto produkcije na tak način samostojno sooblikuje neodvisna ilustracijska stroka, torej avtorji sami, in ne institucije, založbe ali organizator.«
»S tako svobodnim kuratorskim pristopom smo želeli odpreti polje ilustracije in dobiti vpogled v to, kaj se dogaja na sami sceni ter kam vse sežejo ustvarjalske lovke,« doda. Širok nabor ustvarjalcev – letos se bo tako predstavilo več kot dvajset umetnikov in umetniških kolektivov, ki ustvarjajo na presečišču različnih praks vizualne komunikacije – zatorej meri temperaturo na področju ilustracije, ki se je po besedah Počkove in njene kolegice Saše Kerkoš že pred časom začela spogledovati z drugimi izraznimi mediji in iz publikacij zlezla na ulico v obliki street arta, postala nepogrešljiv del grafičnega in industrijskega oblikovanja, striparske kulture in animacije.
Nove ilustratorske prakse
Barbara Poček in Saša Kerkoš opozarjata, da je vprašanje, kaj vse je sodobna ilustracija, močno povezano tudi z vprašanjem, kdo je sodobni avtor. Zaradi hibridnosti ustvarjalnih metod, izrazov in produktov ne moremo več govoriti o ilustratorju, pač pa preprosto o avtorjih. Čeprav se ilustracija giblje na meji med oblikovanjem in umetnostjo, med komercialnim in avtentičnim, pa Počkova poudarja, da »ilustratorska kreacija kot izrazito avtorski medij vedno dovoljuje veliko mero pristnosti in je do neke mere vedno osebnoizpovedna« ne glede na to, ali je nastala v komercialne namene ali ne. »Ta skriti adut je vedno radikalizirala in odpirala.«
Potreba po redefiniciji pojma ilustracije je izšla iz situacije na sceni, torej iz neposredne izkušnje predvsem mlajših ustvarjalcev, ki je delovala na obrobju in na meji med oblikovanjem in umetnostjo ter se zato ni nikamor zares umestila. V povojnem obdobju je v našem prostoru prednjačila otroška knjižna ilustracija ter s tem proizvedla tudi kulturni okvir razumevanja ilustratorske dejavnosti. Čeprav je knjižna zapuščina pomembna in imamo po besedah organizatork pri nas veliko odličnih avtorjev, se predsodki ne skladajo z resničnim stanjem zvrsti, onemogočajo pa tudi promocijo mlajših, neumeščenih avtorjev.
Od LPP do odslikavanja hrupa
Po besedah organizatork se Bienale neodvisnih že od leta 2007 trudi zadostiti dilemam definicije in stereotipov glede ilustracije, hkrati pa figurira kot prostor »za vse tiste, ki jih kot medij ne zanima samo knjiga«. K širšemu razumevanju in sprejemanju novih ilustratorskih oziroma avtorskih praks zunaj in znotraj stroke pa ni pripomogel le Bienale neodvisnih, pač pa so v tem projektu pomembne tudi vse druge, čeprav razpršene prireditve, kot na primer razstava grafitarjev v MGLC, dogodki iz serije Limited Edit111ons ali pa programi Fundacije Brumen ter Cankarjevega doma, ki predstavljajo oblikovalce in ustvarjalce mlajše generacije.
Med dogodki Bienala neodvisnih je treba izpostaviti otvoritvena dogodka, namreč Design breakfast, zajtrk s pogovorom o vizualni poeziji, ki se bo navezoval na položaj zvrsti v slovenskem okolju, in nocojšnje odprtje osrednje pregledne razstave, ter razstavo finske vizualne poezije Sparks, ki bo med 11. in 15. novembrom na ogled kar na zaslonih LPP. Večer odprtja bienala bo zaznamoval še dogodek 15 minut slave, ki si svojo formo izposoja pri tako imenovanih artist talks, kratkih pogovorih, katerih namen je spodbuditi dialog med pripadniki različnih segmentov vizualnih praks, stranski produkt takšnih diskusij pa so seveda tudi javne predstavitve umetnikov. V nizu pogovorov se bodo tako predstavili Vuk Čuk, Marion Robinson in Elina Koskelainen, Anthony Tin, Neja Tomšič in Eva Perčič. V več kot dvotedenskem dogajanju se bosta zgodili tudi dve delavnici, in sicer Hrupopis, na kateri se bodo udeleženci posvečali vizualnemu zapisovanju hrupa, ter Blind date, na kateri bodo udeleženci delali tiskano publikacijo – ta bo potekala v sodelovanju z newyorškim kolektivom Endless Editions ter 31. grafičnim bienalom.
