Grozno. Se opravičujem. Neprimerno. Kar nekajkrat je Zlatko Zahović včeraj ponovil te besede v Ljudskem vrtu. Besede, ki so, vsaj za zdaj, potegnile črto pod afero Ibraimi. Morda je Zahović, mojster javnega in enfant terrible zasebnega nastopanja, enkrat vmes res postal, s široko razprtimi očmi in rokami. Vdihnil. Pogoltnil cmok. Požrl čustva. Ko je naposled prepričljivo zaključil, je stopil na žogo, prevzel odgovornost »pri svojih 45 letih« in sporočil, kar želi (ne)uspešno sporočiti že ves čas: mi smo Maribor, takšni smo, gremo dalje.
»Nisem prišel sem, da bi pral umazano perilo. Moj namen je, da se pokažem in povem, kar je prav. O primeru Ibraimi: moja reakcija je bila grozna in se vsem prizadetim opravičujem. To je glavno, kar mora človek narediti,« je začel Zahović.
Za trenutek izgubil misel, morda tudi sapo
Vse od petka, ko je en obisk, en ultimat navijačev dobival vse večje posledice. Vmes je Maribor premagal Domžale, a o igrišču se včeraj ni govorilo. Do srede popoldan, ko svojo plat in SMS-sporočila po petkovem obisku navijačev, ki so Amirju Derviševiću prisolili klofuto za nešportno in neprofesionalno življenje, ni razkril zgolj razočarani in ogorčeni Agim Ibraimi, temveč sta naposled spregovorila še Dalibor Volaš iz oddaljene Malezije in Nusmir Fajić iz Kitajske, kar naj bi podkrepilo »Zahov vzorec« vladanja z osebnimi žaljivkami vred, se je vprašanj nabralo za debele pol ure. Nekje na polovici tiskovne konference je za trenutek izgubil misel, morda tudi sapo. Še z rokami je neverbalno skušal podkrepiti svojo vlogo, mešanico osebnega žrtvovanja in kariernega profesionalizma, nehote tolkel po že tako krhkem mikrofonu, da nas je streslo od pokanja iz zvočnikov.
Pričakovali smo, da bo pokalo tudi vsebinsko. Pa ni. Zahović ni prišel toliko pojasnjevat, prišel se je, kot je poudarjal, opravičit. »Če bi tista SMS-sporočila videla moja žena, bi rekla, halo, sva midva še skupaj? In to skozi šest let...« Na vprašanje, ali je bil res vinjen, kot mu je v sporočilih očital Ibraimi, je najprej odvrnil novinarju, da bi mu lahko bil tudi biološki oče, nato pa pojasnil, da vsi delamo v življenju napake, a da je bil v času pisanja teh sporočil s hčerko na rojstnem dnevu.
Da bi dobili uravnoteženo drugo plat zgodbe, bi morali videti v slačilnico. Toda Zahović o slačilnici ne bo govoril. Nikoli. »V ekipi, ki je dosegla vse to, so tudi mladi fantje, ki gredo drugo pot. Mi pa to rešujemo. Nisem ponosen na svojo reakcijo. Globoko se opravičujem. To sem rekel tudi predsedniku in sem mu dal vedeti, da sem pripravljen plačati svoj davek.« Da, Zahović je zaradi afere, ki je (še) več povedala o njegovem obnašanju, rekel, da lahko tudi gre in odstopi, česar pa torek upravni odbor kluba ni sprejel. Da je klub »večji od Agima in Zahovića«, je za Večer za silo poudaril predsednik kluba Drago Cotar.
Vendar vseeno zdaj poti nazaj ni več. Ibraimi je odprl skrinjico, prvi se je javno postavil po robu. Oba sta naposled spregovorila o navijačih kot bistvu kluba in oba verjameta, da delata (»svoj«) prav za (»naš«) klub. Vendar če je Makedonec računal, da se bo v nasprotju s predhodniki, ki so po takšnem in drugačnem kratkem stiku s športnim direktorjem odšli (Elvedin Džinić, Matic Črnic, Goran Cvijanović, Dalibor Volaš, Nusmir Fajić, Aleš Mejač), lahko enakovredno preigraval z Zahovićem, se je uštel. Zahović je v Ljudskem vrtu skozi sebe predstavil klub, Ibraimi pa, kot trenutno razumejo v klubu, ravno obrnjeno. »V soboto sem skušal rešiti zadevo. Na žalost ni uspelo. Zakaj se oglašam šele zdaj? Enostavno, v takšnih primerih se izključim iz medijev. Verjamem, da je enosmerni promet. Tega sem vajen. Ne bežim pa od odgovornosti. Mene so vzgojili največji nogometni mojstri, vem, da je slačilnica zakon, zato od mene nikoli ne boste slišali, kaj se v njej dogaja.« Že, ampak kakšne so možnosti, da se Ibraimi vseeno vrne, kakšna je sploh zdaj njegova prihodnost – razen da je suspendiran? »Mislim, da je to zdaj stvar časa. Pri petinštiridesetih si lahko užaljen sekundo, minuto, dve. On bo pa sam povedal, kaj želi in česa ne.«
Če bi začel Zahović govoriti o neprofesionalnem obnašanju igralcev, o tem, da so uspehi kluba preprosto prehiteli miselnost igralcev, ne bi bili dovolj niti štirje izvodi časopisov, ki jih povrhu v teh dneh Zahović ni bral, niti izpovedi bivših nogometašev. »Ne vem točno, kaj so govorili. Niso igrali, potem pa se počutijo... To je nogomet, to je strast. Seveda potem opravičujejo sami sebe. Fajić in kdo še? Kot sem rekel, trije časopisi bi bili premalo.«
Izkušnja ga bo izučila
Če je morebiti še v petek razumel obisk viol na treningu kot dodatno spodbudo, si je zdaj premislil? »Ne. Pravico imajo povedati svoje mnenje, podpirajo nas maksimalno in v klubu poskušamo imeti kar najboljše odnose z njimi. Vseh drugih stvari ne morem komentirati. Lahko se opravičim v imenu kluba, stokrat sem se, tudi Derviševiću. V imenu kluba in v svojem imenu. Da pa bo nekdo pošiljal navijače nad igralce? Kam smo prišli? To je enako, kot da nekomu rečeš, da je kriminalec. Kriminalci pa nismo v klubu, daleč od tega.«
Zahović verjame, da ga bo ta izkušnja izučila, tako pozitivno kot negativno. Kot da bi želel pojasniti, kako bo še vedno gojil tako profesionalni kot osebni odnos z igralci, ker je to specifika mariborskega kluba. »So ti fantje prišli kot izdelani igralci? Niso. Željko Filipović po svojem prihodu k nam po drugem krogu ni mogel več teči. Pa smo šli. Abeceda. Potem liga prvakov. To je 24 ur na dan ukvarjanja z nekom. Pa ni Filipović edini. Kaj šele, ko potem pridejo dobrine, ki jih niso vajeni... Te so potem vedno prve, profesionalizem pa zadnji.«
