Portret Zlatka Zahovića: Z njim je težko, a brez njega še težje. Ali celo nemogoče

Ustvarjanje izrednih razmer kot del vsakdana

S tega zornega kota se minuli konec tedna v Zavrču ni zgodilo nič novega. Prvi mož završkega kluba Miran Vuk (ki pa pomembnejše uradne funkcije pri prvoligašu iz najmanjšega kraja nima) Zahovića obtožuje, da je na sobotni tekmi vinjen z vulgarnimi besedami žalil gostitelje tekme. Zahović to zanika in trdi, da so žaljivke prihajale z nasprotne strani. Najboljši strelec v zgodovini slovenske nogometne reprezentance je bil udeležen v več podobnih incidentov. Že kot nogometaš je bil vpleten v športni škandal vseh škandalov (Slovenija ne bo nikoli pozabila Južne Koreje in Šmarne gore). Potem ko je postal funkcionar, je nadaljeval v podobnem slogu. Tako so mu nekoč na neki tekmi v Ajdovščini očitali, da se je neprimerno obnašal in žalil sodnike, kar ni osamljen tovrstni primer. Pred leti se je po tekmi z Domžalami v Ljudskem vrtu, ko je Maribor v zadnji minuti dobil gol za izenačenje, kar pred televizijskimi kamerami brez tehtnega razloga spravil na Igorja E. Berganta. Po enem od derbijev z Olimpijo v Stožicah mu je predsednik nogometne zveze Aleksander Čeferin očital, da je »v veselem razpoloženju« v prostoru VIP zmerjal ljudi, kar je Maribor zanikal. Nogometna zveza ga je kaznovala s trimesečno prepovedjo opravljanja funkcije. »Kazni Aleksandra Čeferina so zame kolajne. Zakaj, razčlenite sami. Pritožili se ne bomo. Zmage Maribora so zanje najhujše pritožbe,« se je odzval na kazen. Kmalu po tem so se strasti umirile, Zahović pa je začel poudarjati, da ima Maribor odlične odnose z nogometno zvezo.

Ko je pred dobrima dvema letoma za nekaj dni odstopil z mesta športnega direktorja Maribora, je bilo mogoče slišati govorice o podobnem incidentu znotraj kluba, a tega nikoli nihče ni uradno potrdil. Da je Zahović nagnjen h konfliktom, lahko potrdimo iz prve roke, kajti nedavno je poklical tudi nas in nas zmerjal, ker se ni strinjal z nekim komentarjem. Kakšen konflikt verjetno ustvari le zato, da nogometu pribori več pozornosti v medijih. Večkrat je povedal, da nogomet živi od polemike, zato posega po provokativnih izjavah, s katerimi draži tekmece. A obenem v slovenskem nogometu nima dovolj močnega in drznega tekmeca, s katerim bi lahko skupaj skrbela, da polemike nikoli ne bi zmanjkalo.

Ustvarjanje izrednih razmer je del Zahovićevega vsakdana. Ena od mnogih zgodb, ki krožijo in so jo potrdili tudi nekateri njegovi reprezentančni soigralci, je naslednja: pred kvalifikacijsko tekmo za evropsko prvenstvo 2000 proti Albaniji ga nekaj dni ni bilo na spregled, potem je prišel na avtobus in bledim soigralcem dejal: »Brez skrbi, saj bom dal gol.« Slovenija je zmagala 1:0, gol je dosegel Zahović. V takšnih situacijah se je odlično znašal kot nogometaš, ko je odločilne gole zabijal v zadnjih minutah. In se tudi kot športni direktor. Ne glede na to, v kakšen incident se je zapletel ali kakšne nepravilnosti so mu očitali, je bil na koncu vedno zmagovalec on oziroma Maribor. Za zdaj. Doslej v Sloveniji namreč ni imel tekmeca, zato je bil izhod iz (manjših) kriz lažji. Zdaj tekmeca ima (Olimpijo), kriza pa je vse večja, zato je pred eno najtežjih preizkušenj.

V dobrih osmih letih jih je prestal precej. Prvič je v igri intrig zmagal, ko se je s pomočjo tedaj vladajoče SDS oziroma Mirana Pavlina in šolskega ministra Milana Zvera obdržal na položaju, njegov prijatelj in človek, ki mu je utrl pot k beograjskemu Partizanu, Milko Djurovski pa se je moral posloviti od trenerskega stolčka. Takrat je prijateljstvo žrtvoval za kariero. Očitati mu je mogoče tudi avtoritaren način dela, ki se mu morajo podrediti vsi, sicer se jim slabo piše. O tem bi znali precej povedati nogometaši, ki jih je vrgel iz prve ekipe (Elvedin Džinić, Goran Cvijanović, Matic Črnic, Dejan Mezga, Dalibor Volaš, Aleš Mejač...), čeprav so si glede na nogometne sposobnosti zaslužili biti v njej.

Njegovo gonilo je pritisk

Medtem ko je bil športni direktor Maribora, je želel delati z reprezentanco. V okviru afere »premije za svetovno prvenstvo 2010« je Zahović sprva ostro kritiziral tedanjega predsednika Ivana Simića, nato pa se zbližal z njim. Simić ga je v času največjih nesoglasij z reprezentanti želel postaviti na mesto športnega direktorja, a so temu nasprotovali nogometaši. Od vseh treh dosedanjih predsednikov nogometne zveze je bil najbolj nastrojen proti prvemu, Rudiju Zavrlu. Antipatija se je začela v Južni Koreji (če ne že prej), nadaljevala pa tudi tako, da je Zahović Simiću pomagal rušiti Zavrla, a se je ta tedaj obdržal na položaju. Do zamenjave na predsedniškem mestu je prišlo kasneje, ko Zavrl ni več kandidiral na volitvah.

Ob vseh incidentih, v katerih je sodeloval Zlatko Zahović, se morda riše slika negativca, ki pa v resnici to ni. Daleč od tega. Zahović je namreč ustvarjalec, ne uničevalec. Kot nogometaš je ustvaril 35 golov in 80 nastopov za reprezentanco, številne zadetke v cenjenih evropskih klubih (Partizan, Porto, Olympiacos, Valencia, Benfica), igral je v finalu lige prvakov, Slovenijo malodane sam popeljal na evropsko prvenstvo leta 2000 in bil ena ključnih figur tudi ob uvrstitvi na svetovno prvenstvo leta 2002. Kot športni direktor je ustvaril tri uvrstitve v evropsko ligo, eno v ligo prvakov in eno napredovanje v drugi del evropske lige, pa tudi šest naslovov državnega in tri pokalnega prvaka. To so dosežki, o katerih je slovenski nogomet pred Zahovićevim vstopom v NK Maribor lahko le sanjal. Poleg tega je pod njegovim vodstvom klub začel živeti od lastne produkcije (odškodnin za prestope nogometašev, prodaje vstopnic, klubskih artiklov...), česar v Sloveniji prej nismo poznali.

Vse to je dosegel pod pritiskom. Ta je gonilo najbolj karizmatične slovenske nogometne osebnosti, ki je pred velikim izzivom. Po osmih letih mu vajeti prvič počasi drsijo iz rok. Prihodnji meseci bodo pokazali, ali ga bo spet rešilo tisto, na kar se je vedno lahko zanesel – nogometno znanje. Na njegovo srečo na koncu dneva odloča predvsem to. In nogometnega znanja ima več kot kdor koli drug. To je doslej uspehe prinašalo njemu, Mariboru in slovenskemu nogometu, čeprav je zaradi stranskih učinkov včasih trpela okolica. Bo že držalo, da je z Zahovićem težko, a brez njega je še težje. Ali celo nemogoče.