»Imeli smo lepo priložnost, da se v Rio uvrstimo že po dveh zmagah proti Španiji in Švedski, ne pa da smo morali čakati še zadnjo tekmo z Iranom. V tem primeru bi bilo vse čisto in dobili bi pečat prave ekipe. Položili bi fakultetni izpit in lahko bi rekli le še: 'Nasvidenje, Malmö, dobrodošel, Rio'. A smo morali zadnji dan olimpijsko vozovnico potrjevati še proti Iranu. Toda zasluženo smo si priigrali OI, kajti Sloveniji nihče ni še ničesar poklonil, ampak smo si morali vse izboriti sami,« je ocenil selektor Veselin Vujović. Črnogorec bo že četrtič sodeloval na OI: dvakrat kot reprezentant Jugoslavije (zlato v Los Angelesu 1984, bron v Seulu 1988), enkrat pa kot selektor nekdanje skupne države v Sydneyju 2000 (takrat je bil kapetan Slovenije sedanji pomočnik Uroš Šerbec), ko ga je za bron premagala Španija.
V Riu bo lahko le 14 igralcev
V Malmöju je Slovenija po zmagi proti Španiji izgubila s Švedsko (23:24), a prizor po koncu tekme je bil nenavaden: zmagovalci so bili žalostni, poraženci veseli. Razlog je bil jasen, kajti Slovenija je morala za potrditev Ria vsaj za zadetek premagati Iran, ki ga vodi Hrvat Irfan Smajlagić, gostitelji pa so morali osvojiti točko proti Špancem ali v najslabšem primeru izgubiti z največ dvema zadetkoma razlike. »Glede na vse, kar se je dogajalo pred turnirjem in med njim, sem še bolj prepričan, da je bilo vse pisano na kožo Švedom in Špancem. Bojevali smo se proti obema ekipama, domačim gledalcem, sodnikom, lobijem, mednarodni zvezi IHF in drugim dejavnikom, a smo vse junaško zdržali,« je bil navdušen Vujović, ki po tekmi s Švedi ni mogel skriti solz sreče. A Črnogorca v Riu (tja so se poleg dveh najboljših reprezentanc s treh turnirjev že prej uvrstili Brazilija, Francija, Katar, Egipt, Nemčija in Argentina) čaka še ena velika težava, saj lahko na OI igra v ekipi le 14 rokometašev, ne pa 16 kot na EP in SP: »To je katastrofa, odločitev pa še toliko težja. Mučno mi je že razmišljati, kaj se šele odločati, kdo bo potoval v Rio.«
Kapetan Uroš Zorman je voz potegnil iz blata tako proti Španiji (zaostanek 14:19) kot proti Švedski (6:12), čeprav ni dosegel zadetka. Kljub minimalnemu porazu proti gostiteljem, ki je bil enak zmagi, 36-letnik sprva ni bil navdušen. »Želel sem vsaj točko, da bi si že pred zadnjim dnem zagotovili Rio v žepu. Na koncu smo imeli igralca več, naredili dve veliki neumnosti in dobili zadetek. Tudi sodnika sta nas oškodovala. No, če bi morali nujno dobiti točko, sem prepričan, da bi jo. Ne vem, kaj se z nami dogaja v prvih polčasih. Ne le v igri, ampak tudi na klopi. Ne ve se kaj, kako, kam in zakaj, zato se lovimo, v drugih polčasih pa stvari postavimo na svoje mesto. Rinemo, rinemo in pririnemo uspešno do konca,« je dejal Uroš Zorman.
Zorman: Ne podite me v pokoj
Kljub porazu s Švedi so Slovenci na sredini igrišča zaplesali zmagovalni krog sreče, čeprav jih je čakal še Iran. Čeprav so igralci sami umirjali evforijo, je bilo kmalu po tekmi na socialnih omrežjih moč videti fotografije slavja iz garderobe, video s petjem južnjaških napevov pa je na svojem facebook profilu objavil tudi Zorman, ki mu je Vujović danes dal prosto, prav tako Gorazdu Škofu, priložnost pa sta dobila Miha Zarabec in Urban Lesjak. »Rio je bil moja zadnja olimpijska priložnost. Dolgo sem sanjal o tem, da bi tam sklenil reprezentančno kariero. Upam, da me novinarji in javnost ne boste že zdaj znova pošiljali v pokoj. Bom že sam šel, ko bo potrebno,« se je pošalil Zorman, ki je le nekaj mesecev pred svojimi premiernimi OI v Atenah 2004 kot član Celja osvojil naslov prvaka Evrope. »Naš selektor pravi, da v Brazilijo ne bomo šli zaradi karnevala in lepih Brazilk, ampak zaradi rokometa. V Rio gremo po kolajno,« je dodal Zorman. Pred tekmo Slovenija – Iran (33:17) je Švedska sicer klonila proti Španiji (23:25), a po zadetku Niklasa Ekbega s sedmih metrov pet sekund pred koncem še z dovolj majhnim minusom, da so Španci prvič po Montrealu 1976 spet ostali brez olimpijskega nastopa, saj so v krogu treh reprezentanc dosegli zadetek manj (46) od Slovencev in Švedov (po 47).
Poleg Zormana je Vid Kavtičnik edini iz sedanje garniture, ki je že okusil OI, v Atenah 2004 pa je bil star le dvajset let. Januarja tistega leta je z reprezentanco osvojil srebro na EP, marca si je v dresu Gorenja strgal sprednje križne vezi v levem kolenu, po operaciji in rekordno hitri rehabilitaciji pa je zaigral v Atenah. Proti Švedom je bil v soboto z osmimi zadetki iz desetih poskusov prvi strelec tekme, pri izidu 24:23 je imel v zadnjem napadu priložnost za remi, a je 25 sekund pred koncem zgrešil. »Zaradi tega bom še dolgo jezen nase. Rio? Od EP 2012 v Srbiji smo v ta projekt vlagali veliko moči, energije, časa, volje, želje in odrekanja, zdaj se je vse to obrestovalo. Če bomo ponavljali takšne igre, kot smo jih v drugih polčasih proti Španiji in Švedski, bomo v svetovni špici,« meni , ki je na začetek priprav v Čatež prišel z lažjim pretresom možganov, ki ga je staknil v dresu Montpelliera na tekmi v Franciji. Tega v javnosti ni omenjal, med pripravami in na Švedskem pa je zanj skrbel fizioterapevt z masažami šiatsu, s katerimi mu je lajšal težave in ga uspaval.
