A Vujović pred Malmöjem kljub vsem težavam ni iskal alibijev, s katerimi bi že vnaprej pokril morebitni spodrsljaj, ampak je spet dal svoja »jajca« na pladenj in z razredčeno vojsko, v kateri je temelj »rudarska« obramba (s parolo: ne dati zadetek več od tekmeca, ampak prejeti enega manj), pripravil senzacijo. Slovenci, s štirimi debitanti na velikih tekmovanjih, so uspešno izničili vse negativnosti in si v tretjem največjem švedskem mestu zagotovili tretji nastop na OI. Za Leopoldom Jerasom (Sydney 2000, 8. mesto) in Tonetom Tisljem (Atene 2004, 11. mesto) bo Slovenija na tretjih igrah nastopila s tretjim selektorjem, ki pa v Riu že zdaj napoveduje boj za kolajne.
Velik kamen od srca se je verjetno odvalil tudi predsedniku RZS Franju Bobincu in sodelavcem, ki so pred slabim letom Borisa Deniča tik pred koncem projekta Rio 2016 zamenjali z Vujovićem, a z enakim glavnim ciljem – OI. Takrat so bili deležni številnih (ne)upravičenih kritik in se sočasno izpostavili tudi velikemu tveganju. Da tudi oni morebiti niso povsem verjeli v uspeh na Švedskem, lahko kaže dejstvo, da so pred tekmovanjem v Skandinaviji namenili Vujoviću neomajno podporo tudi v primeru neuspeha v Malmöju in v junijskih dodatnih kvalifikacijah proti Norveški za SP 2017. S tem so že vnaprej dali alibi tako svoji odločitvi o (ne)smotrni zamenjavi kot morebitnemu Vujovićevemu drugemu spodrsljaju (prvi EP na Poljskem) v Malmöju. A alibi ni bil potreben, kajti karizmatični in temperamentni Vujo, ki v slovenski rokometni stroki žal (razen na deklarativni ravni) ne uživa velike podpore in zaupanja, je svojo glavno selektorsko nalogo opravil z odliko. Mnogi so napovedovali, da bo aprila postal pokojnik, on pa se iz Malmöja vrača kot polkovnik.
