Bojni pilot v nemški vojski, 31-letni major Lars Koch, poročen, oče mladoletnega otroka, se je znašel pred tribunalom, ker je 26. maja 2013 okrog pol devetih zvečer sestrelil Lufthansino potniško letalo na poletu iz Berlina v München, v katerem je bilo 164 ljudi. Letalo so ugrabili islamski teroristi in sporočili, da bodo z njim strmoglavili na münchenski olimpijski stadion, na katerem je 70.000 gledalcev spremljalo nogometno tekmo med Nemčijo in Anglijo. Koch je ob ugrabitvi dobil ukaz, da s svojim lovcem spremlja potniški airbus in poskuša teroriste prisiliti, da spremenijo svojo namero. Ker manever ni uspešen, trenutek strmoglavljenja letala pa se vse bolj približuje, se pilot v nasprotju z ukazi svojih nadrejenih odloči, da bo sprožil raketni izstrelek. Ubije 164 ljudi (ki bi v nekaj minutah tako in tako umrli, se brani), da bi rešil tistih 70.000 na stadionu. Ko se vrne v bazo, ga aretirajo in predajo civilnim oblastem.
Drama je napisana v mojstrskem stilu. Ni je pisal samo pravnik, temveč tudi literarni in gledališki mojster za jezik, dialoge in subtilno karakterizacijo oseb, brezhiben poznavalec dramaturških pravil in subtilen intelektualec širokih razgledov. Med protagonisti briljirata hiperinteligentna in neomajna državna tožilka, na drugi strani pa zvijačen in ustrezno zadržan zagovornik, a tudi obtoženi pilot je portretiran kot zdrava in povsem prisebna oseba, v njegovem dejanju ni bilo nič patološkega, ravnal je po pameti, predvsem pa kot vojak in kot so ga učili, da mora ravnati v takih primerih, svojega dejanja ne zanika in ga ne obžaluje. Glavno vlogo pa ima v tej drami pravo kot domišljen sistem, na katerem temelji evropski razsvetljenski univerzum, in kot orodje za pravilno ravnanje tudi v najhujših situacijah. Tu se citirata Aristotel in Kant, ob njima pa še mnogi znani in manj znani pravni filozofi, predstavljajo se analogni primeri iz sodnih praks, udeleženci postopka se sklicujejo na sodbe nemškega ustavnega sodišča, med drugim tudi na tisto iz leta 2006, ki pravi, da za reševanje človeških življenj ni dovoljeno žrtvovati drugih življenj itd. Neodgovorjeno ali vsaj napol preslišano ostane le tožilkino vprašanje, zakaj vendar niso izpraznili stadiona, časa je bilo več kot dovolj. Rezultat bi bil sicer isti, vendar hkrati tako drugačen…
K tej drami so mi uhajale misli, ko sem poslušal branje oprostilne sodbe Vojislavu Šešlju na haaškem sodišču. Tam je bilo v resnici vse obratno kot pri von Schirachu, v Haagu je sodnik Jean-Claude Antonetti v najpomembnejšo sodno dvorano tega časa privlekel ceneno in vulgarno bulvarsko gledališče. Tako se je vživel v vlogo »nedolžnega pokvarjenca« iz kake filmske sodne drame, da je ob tem pozabil, kdo je in zakaj je tam, kjer je. Namesto sodnika nas je s televizijskega zaslona nagovarjal filmski lik, namesto izreka sodbe smo gledali performance na temo »kako osramotiti tožilca in ga poslati v oslovsko klop«. Tisoči žrtev iz vojn v Bosni in na Hrvaškem v tej bulvarki niso dobili niti vloge statistov ali statističnih merilcev, pa tudi sodišče ni bilo več ne moralna in ne pravna instanca, kajti vse je bilo samo še igra moči in užitka ob zmagoviti argumentaciji, s katero bi sodnik Antonetti verjetno tudi Hitlerju, če bi mu sodil za holokavst, sporočil, da je bila njegova Endlösung samo politični projekt, in ga razglasil za svobodnega človeka. V takšnem pravnem »teatru« so kakopak tudi vloge zamenljive, zato ni presenetljivo, da smo med Antonettijevim branjem sodbe imeli občutek, da poslušamo Šešljevega zagovornika, ne pa sodnika, ki je sodil za vojne zločine in genocid.
Na eni strani ideal(izira)na ali že kar romantična podoba prava kot odrskega spektakla, ki želi biti resničnejši od vsake dejanskosti in mu vsi do konca zaupajo, na drugi pa spektakel resničnosti, ki se ga drži vsa umazanija tega časa, atentat na razum in razvrednotenje človečnosti. Pravo, ki ga nihče več ne povezuje s pravičnostjo. Ali je torej von Schirachova provokacija z »ljudskim« sodiščem tista nujno potrebna terapevtska intervencija, ki naj bi ljudem vrnila prav vero v pravičnost pravice in jih hkrati opozorila na njeno nujno relativnost, ali pa je Teror le uspešen komercialni izdelek, ki spretno igra na človeška čustva, še en resničnosti šov za (meščansko) zabavo, v katerem nihče več ne prepoznava nikakršne resnice? Treba bi si jo bilo ogledati, to dramo.
