Sopotnika pa vso pot ne spregovorita besede, izmenjujeta si le hladne poglede, ki hočejo povedati, da si gresta pošteno na živce in da bi lahko shajala tudi drug brez drugega. Medtem ko obupani junak zadrema, da bi mučni čas hitreje minil, pa avtor romana bralcu razkrije, da je tisti človek na drugi strani kupeja prav on sam, pisatelj John Fowles osebno; sem, v drugo realnost, ki je pravzaprav (njegova) fikcija, in v drug čas, ki je za stoletje starejši od njegovega časa, je prišel, da bi svojega junaka spravil k pameti in z metom kovanca poiskal ustrezen razplet njegove nesrečne zgodbe. V tistem kupeju si torej sedita nasproti, kot v kaki Pirandellovi igri, oseba iz romana in njen avtor. Kdo si je tu izmislil koga, se sprašuje bralec, kdo koga dremavo sanja? Kdo je bog in kdo njegova stvaritev? Je najprej pisatelj (bog) ustvaril roman (svet), da bi lahko zdaj kot realno telo prosto vdiral v svojo izmišljijo, ali je stvaritev (fikcija) ustvarila svojega stvarnika in ga popeljala na tisto kratko potovanje do Londona, ki je danes tema številnih diplomskih nalog in disertacij?
Da bi dobili kak pameten odgovor, bi morali ta vprašanja najbrž zastaviti Alici, ki poleg čudežne dežele pozna tudi svetove onstran ogledala, zato ni naključje, da si je Fowles za moto poglavja izbral nekaj umnih misli prav iz knjige Lewisa Carrolla Skozi ogledalo (1872).
V tistem dobro oblazinjenem kupeju bi lahko tudi Brecht srečal Karla Marxa (»edinega gledalca mojih gledaliških komadov«), čeprav sta tudi onadva živela v različnih stoletjih. Kajti na čelu vlaka je nedvomno sopihala lokomotiva dialektike. Dejstvo, da se naključna sopotnika na končni postaji razideta brez besed, da gresta resničnost in fikcija spet vsaka po svoji poti, je samo dokaz, kako nujno je bilo kratko skupno potovanje v kupeju prvega razreda. V zvezi s to literarno igro lahko bralec tako še naprej niza bolj ali manj duhovite miselne uganke ali le domislice, toda vprašanja, ki nam jih po neki čudni analogiji ali le po izbirnih sorodnostih zastavlja današnji evropski vsakdan, so težja, neznosno zagatna in polna usodnih praznin, ki ne obetajo, se zdi, več nobenega odrešilnega odgovora.
V današnji evropski družbeni metafikciji smo priča množičnemu metanju kovancev, ki pa nikoli ne padejo na pravo stran, ne obetajo razpleta in ne kažejo smeri potovanja. Bogovi, ki mečejo te kovance in gojijo iluzije o tem, da se še vedno lahko sami vozijo v oblazinjenih kupejih prvega razreda, medtem ko nekateri drugi ljudje živijo (natančneje: umirajo) v blatu pri grškem mestu Idomeni, razumejo evropsko dejanskost kot (romaneskno) fikcijo, v katero lahko kot samovšečni avtorji (stvaritelji) prosto posegajo, mešajo ravni pripovedi, se igrajo z usodami svojih oseb (= državljanov Evrope) in gradijo ograde okrog prizorišča pripovedi, ki naj bi fikcijo varovale pred vdori barbarske realnosti. Pogledi preko obzidja iluzije ponujajo strašne prizore, na primer življenje v razmerah, ki presegajo naše predstave o gulagih in drugih umirališčih prejšnjega stoletja. Številne debate in pozivi k realni človečnosti so deležni vse bolj vzvišenega prezira, prostaških obsodb in neprikritih groženj. Sedeže v kupejih prvega razreda agresivno zavzema strumno in pogumno domačijstvo, ki namesto surovih podob životarjenja izza zidu utrdbe znova predlaga paradiranje v preprostih in čistih oblačilih (in zlikanih uniformah), ki jih bodo za te potrebe sešili kar v vsaki vasi posebej. Kajti v naši vasi ni več blata, že zdavnaj smo ga namreč ponotranjili.
Toda: kaj je v tem nevarnem prerivanju dejansko življenje, kaj pa le utvara, umislek, literatura? Katera podoba Evrope je prava: ta, ki jo uokvirjajo Evropejci iz kupeja prvega razreda, ali tista, ki jo kot Kolumbovo novo deželo nekje na obzorju slutijo ljudje na čolnih, ki jih sem in tja prosto premetava in potaplja Sredozemsko morje? Kdo si je tu izmislil koga? Kdo kaže pravo stran podobe? Na kateri strani Aličinega ogledala smo se znašli?
Treba bo očistiti leče in na novo izmeriti dioptrije, kajti vse je, kot nas uči tudi prizor iz Fowlesovega romana, v pogledu, tako pa bo tudi še potem, ko se bomo z višav »vsevednega« filozofiranja spustili na tla današnjega evropskega vsakdana, pravzaprav v kupe na kakem vlaku (pred katerim, kot vemo, že dolgo ne sopiha več lokomotiva dialektike) in bo z mrmrajočim »pardon« v našo sveto zasebnost vdrl (prisedel) neznanec (ali neznanka), tujec, umazan od blata, kot bi prihajal s smetišča civilizacije, prezebel in bolan, morda z otrokom v naročju, morda s stisnjeno pestjo v žepu, ki skuša zatajiti gnev. Bosta naključna sopotnika gledala v tla od sramu ali srepo buljila stran zaradi vzajemnega prezira, ali pa se bosta spoznala v jasnem pogledu drugega? Na teh vprašanjih se delimo današnji Evropejci.
