V Slovenskem gledališkem inštitutu je v torek potekal še zadnji od letošnjih dogodkov v seriji pogovorov Naježeno in jedrnato v živo – kulturno in družbeno dogajanje sta dodobra prerešetala kolumnista Dnevnikove sobotne priloge Objektiv Jedrt Jež Furlan, ki jo na teh večerih srečujemo v vlogi ostre moderatorke, ter režiser in pedagog Janez Pipan. »Veliko berem, kar pomeni, da se v glavnem ukvarjam z nekoristnimi rečmi in trošim čas,« je bil že uvodoma hudomušno razpoložen Pipan, iz česar je bilo pričakovati, da bosta na tem predprazničnem srečanju zagotovo razdrla še kakšno žaltavo.
Ljubezen do krvi
Branje je garaško delo, ne več zgolj neobvezna radovednost, je resnobno ugotavljal Pipan, ki mu ne ostane veliko časa, da bi bral leposlovje, ker se posveča predvsem strokovni literaturi, a ga je v dobro voljo nazadnje spravil razsvetljenski Rousseau. »Že na prvi strani Družbene pogodbe pravi, da je izjemno srečen človek, ker vsak dan odkrije en nov razlog, da ljubi vlado svoje dežele. Ljubiti je torej treba vlado, ki postavlja bodečo žico. Ali ni to ljubezen, ki gre skoraj do krvi?« je v ironičnem tonu nadaljeval Pipan, sicer profesor na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo.
Čeprav se je pedagoškega dela dolgo otepal, zdaj v predavanjih uživa. Sam zase pravi, da je profesor staromodne vrste, ki skuša z besedami uprizoriti zadnjih dvesto let evropskega gledališča. »Dokončno sem zapustil kulturo in delam v prosveti,« doda, a mu seveda nihče ne verjame. Navsezadnje je bil v osemdesetih letih zelo aktiven režiser in dramaturg v Slovenskem mladinskem gledališču, med letoma 1994 in 2008 je bil ravnatelj ljubljanske Drame, po tistem pa je bil do letos zaposlen kot režiser v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.
Država ne računa na kulturo
Po besedah Jež-Furlanove je bil prav Pipan tisti, ki je iz identitetno zmedene Drame ustvaril vrhunski mainstreamovski teater z odličnim ansamblom. »V Ljubljani sem želel ustvariti močno evropsko gledališče, ki je odprto do novosti. Ravno v času, ko so prekinili sodelovanje z mano, je tudi naša država začela opuščati ambicijo, da bi še naprej ustvarjala podobo odprte, zanimive, pretočne družbe. Takrat sem videl, da Slovenija na svojo kulturo kot na vrhunsko, profesionalno produkcijo ne računa, ker so izračunali, da je to pač predrago,« komentira režiser, ki sicer predstav v omenjenem nacionalnem gledališču ne obiskuje več. Pričakoval je namreč, da bodo novi direktorji Dramo obogatili s svojim, svežim programom, namesto da so »iz predalov vlekli njegove stare ideje«.
Janez Pipan je bil med letoma 2004 in 2008 tudi predsednik nacionalnega sveta za kulturo, a odločitve kulturne politike v svojih kolumnah v Objektivu kljub temu le redko komentira. Tudi o nedavnem odstopu nekaterih članov nacionalnega sveta ni želel govoriti, a je Jež-Furlanova iz njega vendarle izvlekla precej radikalno stališče: »Nihče ne bi smel pristati na članstvo v nacionalnem svetu za kulturo ob imenovanju te ministrice. Že takrat je bilo jasno, kakšen bo položaj kulture v mandatu, v katerem nas osrečuje ta vlada. Da so člani za to spoznanje potrebovali leto in pol, ni v njihov prid. Če so že pristali na članstvo, bi morali vztrajati in si izbrati druge oblike boja.« Problem ni gospa ministrica, temveč ljudje in interesna združenja, ki so ji dodelili ministrsko mesto, je prepričan. Žalostno je, da država ne zmore razmisleka o nobeni instituciji kulture, ne zgolj denimo o rešitvi Ksevta, pravi Pipan in za konec v smehu doda: »Če bo naše težave reševal Miro Cerar, obstaja velika nevarnost katastrofe.«
