Že tako jim je težko najti človeka, ki bi se od jutra do večera z zahtevami množice zaposlenih, pogoltnimi dobavitelji, togimi državnimi uradniki in nerazumevajočimi predstavniki financerja ubadal za plačilo, ki je nižje od dohodkov marsikaterega direktorja manjšega zdravstvenega doma. Da o plačah vodilnih v gospodarstvu sploh ne govorimo. In ki bi hkrati imel dovolj izkušenj, da ne bi povsem zavozil, hkrati pa ne preveč hudih starih grehov, ki bi vnaprej zamazali njegovo javno podobo. Ker želijo oblasti na najpomembnejših vodilnih mestih ob tem še ljudi, ki bodo politično vsaj za silo njihovi, se jim še toliko teže izide. Rezultat te kombinatorike so vrste neuspelih razpisov in vršilci dolžnosti na čelu ključnih institucij.
V primeru UKC Ljubljana so po dolgem vedejevstvu Simona Vrhunca in eskapadi z Andrejem Baričičem pri tokratni izbiri Andraža Kopača iskali med ljudmi z izkušnjami v gospodarstvu. Izkušnje, ki bi prinesle razumevanje delovanja bolnišnice in zdravstvenega sistema, niso več pogoj. Pa čeprav bi bile nujne, da novi direktorji ne bi polovice mandatov porabili za učenje. In da bi znali za na videz dobronamernimi nasveti prepoznati interese, ki nimajo nič skupnega z dobrobitjo bolnišnic in njihovih pacientov.
Marsikdaj ni povsem jasno, na kakšno zdravstvo ciljajo v vladi. V svojih usmeritvah se zavzemajo za dostopno javno zdravstvo, v praksi pa so doslej dali prednost svoji vlogi ustanovitelja bolnišnic. Ne da bi jim naložili, naj z njim poskrbijo za več bolnikov, so jim razdelili dodaten denar, ki se je zaradi boljšega stanja v gospodarstvu stekel v zdravstveno blagajno. Bolnišnice so leto 2015 sklenile z milijonskimi plusi. Med redkimi izjemami z izgubo je bil ljubljanski UKC, ki so mu v kriznih časih redno očitali razsipnost pri zaposlitvah in zdravljenje bolnikov, ki jih glede na plačani program operacij in pregledov ne bi smeli.
Alternativa, ki politikov ni zmotila, se je medtem razvijala v mariborskem UKC. Tam so poslovali bolje, a jih je (tudi) dosledno upoštevanje navodil privedlo v kadrovsko krizo. Ob pomanjkanju anesteziologov so zdravili bistveno manj ljudi, kot bi jih lahko sicer. Nimajo pa težav z iskanjem direktorja, saj bolnišnico z blagoslovom vseh vlad v tem času že dve desetletji vodi Gregor Pivec. Preostale velike bolnišnice zadnje čase vodijo vršilci dolžnosti – poleg ljubljanskega UKC to velja še za celjsko splošno bolnišnico in ljubljanski Onkološki inštitut. Tudi zdravstveno blagajno, potem ko v slabem letu niso poiskali novega in za vladno koalicijo sprejemljivejšega kandidata, Samo Fakin še naprej vodi kot vršilec dolžnosti.
Vsaj toliko kot imena, ki bodo zasedala ta mesta, je pomemben prihodnji položaj zdravstvene blagajne in bolnišnic. Ali jih bodo direktorji dobro vodili, pa je odvisno tudi od tega, ali bodo imeli na voljo boljša orodja kot danes. Reformnih predlogov, ki bi razjasnili, v kakšnih pogojih bodo delali, ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc še ni predstavila. Prihodnja organizacija je za zdaj neznanka. Čas, da bi ideje, kakršne koli že bodo, tudi izpeljali, se izteka. Ne le potencialnim direktorjem, tudi vladni ekipi je očitno težko biti šef.
