Vrnitev v povojne razmere, v katerih se postopno in odločno gradita mir in zaupanje, je dolgo in zapleteno delo, ki na vseh straneh zahteva modre, pametne, neobremenjene, neskorumpirane in pogumne politike brez madeža. Take, ki jih ni mogoče ne kupiti ne izsiljevati in ki so pripravljeni potegniti pogumne poteze, za katerimi ni sovraštva in maščevanja.
Sosedje za vedno, vsi na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Srbiji, se morajo še posebej truditi glede zgodovinskih dejstev. Najpomembnejša so dejstva o tem, kdo je ustvarjal zlo in kako se je vojna začela ter kdo so bili nosilci velikosrbske ideje, ki je sprožila zlonosen vojaški stroj. Soočenje z zgodovinsko resnico o zločinu in zločincih je izjemnega pomena za resničen in trajni mir na območju jugovzhodne Evrope in za evropsko pot vseh držav in narodov, ki tu živijo. To je bil tudi eden od razlogov za ustanovitev kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo v Haagu, ki je ob rekonstrukciji zgodovinskih in pravnih dejstev moralo natančno razmejiti zlo od dobrega, krivico od pravice, pri čemer bi ga morali voditi le pravna logika in gola dejstva.
Ravno zato je nedavna oprostilna sodba Vojislavu Šešlju, v čigar primeru so dejstva kristalno jasna in nedvoumna, ponovno šokirala žrtve, ki so preživele, posebej družine umorjenih in izginulih oseb od Vukovarja do Srebrenice. Šokirani so bili tudi mnogi v Srbiji, presenečen je bil celo sam zločinec Šešelj. Celo on je pričakoval, da bo kaznovan in obsojen, tudi zato, ker je poniževal sodišče in sodnike in ker se je žrtvam v vseh teh letih sojenja ves čas posmehoval.
Argumenti sodnikov, ki so oprostili Šešlja vsake krivde, so osupnili tako pravne strokovnjake kot navadne ljudi, ki jim je čakati na pravico postalo pretežko, saj traja predolgo in ne prinaša rezultatov, tako da se v dejanskem življenju zdi, da je pravica počasna in nedosegljiva ter da se v tem primeru krivica in pravica izenačujeta. To pa je pogubno za vladavino prava kot univerzalno vrednoto civilizacije v 21. stoletju.
S tem, ko so ga razglasili za nedolžnega, so sodniki nestrokovno prezrli dejstvo, da so Šešlja že trikrat označili in potrdili kot udeleženca združenega zločinskega početja prav na sojenjih pred tem istim sodiščem. Dvakrat v primeru Martić in pred kratkim v primeru obsodilne sodbe v primeru Karadžić. Oprostilna sodba je tudi v tem smislu pravno in glede na dejstva neutemeljena in zato seveda nerazumljiva, še posebej za tiste, ki so šli skozi pekel vojne na Hrvaškem in v BiH ter ga preživeli, pa tudi za sodnike v senatih mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, ki so ga v sodbah že trikrat označili kot zločinca, ki se je z zločinskim naklepom združeval z drugimi.
Sodišče je ugotovilo, da je bilo ustvarjanje velike Srbije legitimen politični cilj, ne pa zločinsko početje. S tem je sodišče izničilo odločitve tako imenovane Badinterjeve komisije, arbitražne komisije v okviru mirovne konference o nekdanji Jugoslaviji. Ta komisija je ugotovila, da je treba meje med federalnimi enotami v nekdanji državi obravnavati kot državne meje naslednic in da se jih ne sme spreminjati z uporabo sile.
Neštetokrat med vojno pa je Šešelj napovedal (in v tej nameri spodbujal vojsko in prostovoljce) priključitev delov razkosane Republike Hrvaške njegovi veliki Srbiji. In tudi po izreku sodbe se je Šešelj bahal po Beogradu z izjavami, kot je bila tista: »Ideja velike Srbije je nesmrtna.« Tako kot je med vojno, ko je dobesedno grozil z orožjem, spodbujal svoje Bele orle k vojni in ubijanju nedolžnih mož in žena, otrok in starcev.
Z odločitvijo v primeru Šešelj je haaško sodišče urbi et orbi oznanilo, da se zločin izplača in da za hudodelstva ni treba vedno odgovarjati. V tem primeru sodišče ni imelo enakih meril kot v številnih drugih primerih obtoženih za vojne zločine. S tem, da je Šešlju dovolilo, da pričaka konec sojenja na prostosti, se sodišče ni odzvalo na njegovo vedenje, zaradi katerega je hrvaški sabor leta 2014 sprejel deklaracijo, s katero je od sodišča zahteval, da ga vrne v pripor, ker je Šešelj poniževal žrtve, grozil ter sejal strah in trepet. Odzval se je tudi evropski parlament, samo oblasti v Srbiji niso reagirale, niti potem ne, ko je na primer zažgal zastavo Republike Hrvaške, po izreku sodbe pa je premier Vučić dejal, da je vesel, ker so »zaščitili državljana Šešlja«.
Seveda nihče z območij nekdanje Jugoslavije ni pozabil, da sta bila Vučić in Nikolić, srbski premier in predsednik države, v devetdesetih letih Šešljeva bližja sodelavca, prijatelja in somišljenika pri uresničevanju ideje o veliki Srbiji. Sanje se jima na vso srečo niso uresničile, a danes želita v Evropsko unijo.
In ravno zato, ker želimo evropsko usmeritev tako Srbije kot Bosne in Hercegovine, je pomembno, da bo oprostilno sodbo Šešlju drugostopenjsko sojenje razveljavilo. Ta, ki je obtožen za vojne zločine in zločine proti človeštvu nad Hrvati in Bošnjaki na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, pa tudi v Vojvodini, mora biti za te zločine obsojen. Zaradi zgodovine, miru, soočanja z resnico, zaradi pravice za toliko mladosti, ki je ni bilo. Samo na resnici lahko skupaj zgradimo prihodnost, pri čemer ne smemo pozabiti na preteklost. Ni kolektivne krivde niti enega naroda, obstajajo pa krivda za zločinske ume in ljudje, polni sovraštva, kakršen je tudi Šešelj.
