»Vojislav Šešelj je svoboden človek.« Tako je po prebiranju razsodbe enemu najbolj izpostavljenih obtožencev pred haaškim sodiščem za vojne zločine na tleh nekdanje Jugoslavije sporočil sodnik Jean-Claude Antonetti. Nepričakovana odločitev tričlanskega sodnega senata je sprožila politični potresni val v Bosni in Hercegovini, Srbiji in na Hrvaškem ter diametralno nasprotne ocene sodišča kot pred tednom dni, ko je obsodilo nekdanjega političnega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića.
Enainšestdesetletnega četniškega vojvodo, ki ga z dovoljenjem sodišča ni bilo v sodni dvorani, ampak je razsodbo pričakal v Beogradu, so tri točke obtožnice bremenile zločinov proti človeštvu, šest točk pa kršitve zakonov in običajev v oboroženih spopadih. Toda ko je sodnik Antonetti ob desetih dopoldne začel brati razsodbo, so se druga za drugo zvrstile razsodbe, da Šešelj ni kriv za nasilne deportacije in pregone z namenom nastanka velike Srbije, da ni kriv za umore, mučenja, namerno uničevanje verskih, izobraževalnih in drugih institucij. Večina oprostilnih razsodb je bila sprejetih z dvema glasovoma proti enemu, le ena soglasno.
Tožilstvo je napovedalo, da bo preučilo možnost pritožbe. Za to ima na voljo trideset dni. Uradni Zagreb ga je takoj pozval, naj to tudi stori, obenem pa je Šešlju za dvajset let prepovedal stopiti na hrvaška tla.
Razsodba o nedolžnosti Vojislava Šešlja je zlasti v hrvaško in bosansko javnost treščila kot politična strela z jasnega. Predsednik hrvaške vlade Tihomir Orešković je bil na obisku v vukovarsko-sremski županiji, kjer se je v spominskem centru Ovčara poklonil vukovarskim žrtvam ravno takrat, ko so v Haagu prebirali razsodbo, da Šešelj za tamkajšnje zločine ni odgovoren. Če je bil načrt Oreškovićevega obiska grobišča, da se ujame z obsodbo Šešlja za pokol, je namera grdo spodletela. »Razsodba je sramotna!« je takoj nato na družabnih omrežjih zapisal hrvaški premier, »to je poraz haaškega sodišča in tožilstva«.
Izredno razočarani so bili v mestih, kjer so se dogajali vojni zločini, ki jih povezujejo s Šešljem, tako na Hrvaškem kot v Bosni in Hercegovini. Njen premier Denis Zvizdić je zmajeval z glavo, da ne more verjeti, da je osvobojen nekdo, ki »je dokazano sodeloval v načrtovanju vsega, kar se je zgodilo med agresijo na Bosno in Hercegovino«. Predsednik Republike Srbske, ene od dveh entitet v BiH, Miroslav Dodik pa je menil, da je potrebno Šešlju »dati priznanje za vztrajnost, sposobnost in pripravljenost, da zmaga v popolno neenakih pogojih in v nepoštenem sojenju«. Šešelj se je v Haagu branil sam.
Odzivi političnih voditeljev v Srbiji, kjer sta bila tako predsednik Tomislav Nikolić kot premier Aleksandar Vučić v vrhu Šešljevih radikalcev do razkola leta 2008, so bili zadržani. Nikolić je na kratko rekel, da je do razsodbe »ravnodušen«, Vučić pa, da jo bo komentiral na današnji tiskovni konferenci.
Tudi Šešelj sam je bil bržkone presenečen, glede na njegove trditve v zadnjih dneh, da ima informacije, po katerih ga čaka obsodba na 25 let zapora.
Bilka demokracije je ogrožena
Razsodba neizogibno prinaša posledice v regijo, še vedno polno nerešenih vprašanj in napetosti. Dr. Dušan Reljić, vodja bruseljske pisarne Nemškega inštituta za mednarodna in varnostna vprašanja in strokovnjak za zahodni Balkan pravi, da bodo posledice razsodbe vidne na več ravneh. Najprej se dotika srbske notranje politike. »Šešljeva Srbska radikalna stranka bo zdaj okrepljena in pričakovati je, da se bo na parlamentarnih volitvah 24. aprila uvrstila v parlament, torej bo dobila več kot pet odstotkov glasov. To še ne pomeni, da bo postala politični dejavnik, ki bi spremenil Srbijo, bo pa bolj glasna in prisotna. Na paradoksalen način to koristi predsedniku vlade Vučiću, saj z močnejšo skrajno desnico, kamor sodi Šešelj, v očeh zahoda postaja politik, ki brani demokratično in evropsko ureditev,« pravi Reljić.
Drugi sklop posledic se tiče regije. Razsodba predstavlja novo težavo za odnose Srbije s Hrvaško in BiH, ocenjuje Reljić. »Že nekaj časa obstaja tendenca krepitve naslednikov tistih sil, ki so proizvedle velik del vojn v nekdanji Jugoslaviji. Na Hrvaškem vlada HDZ, v Srbiji spreobrnjeni radikalci, v BiH je zelo močna stranka SDA in druge. S to razsodbo so vse te stranke dobile novo hrano, material za pričkanje. Sledilo bo torej veliko verbalnih izpadov v krogu Beograd–Zagreb–Sarajevo, kar bo še obremenilo že tako slabo politično ozračje v regiji,« je povedal Reljić.
Tretja raven je po njegovem vidna na načelni ravni. Pravi, da bi haaško sodišče moralo pripeljati do katarze v regiji. Namesto tega je z nasprotujočimi si razsodbami poskrbelo za »veliko zmedo«, ko so bili denimo srbski ali hrvaški generali obsojeni na trideset let zapora, potem pa jih je prizivni senat oprostil, ali pa obratno. »Haaško sodišče ni uspelo vzpostaviti jasne pravne linije odnosa do zločinov na tleh nekdanje Jugoslavije, zato tam tudi ni jasne politične niti. Imamo politične sile, ki so se prelivale iz ene opcije v drugo, stranke, ki se priklanjajo trenutku, kar se sicer dogaja povsod v Evropi, krepijo se desnica, populizem, lahke obljube, nespoštovanje mednarodnega prava, denimo pri beguncih. Položaj je politično gospodarsko in geostrateško slabši, zato je tanka bilka demokracije na prostoru nekdanje Jugoslavije ogrožena,« pravi Reljić.
Zapori mu niso tuji
Šešelj sicer še ni dokončno svoboden. Tožilstvo je napovedalo, da bo preučilo možnost pritožbe. Če jo vloži, jo bo obravnaval prizivni senat tribunala, ki ima zadnjo besedo. Sojenja v tem primeru ne bi ponovili, ampak bi preučili odločitev prvostopenjskega sodnega senata, ki je Šešlja oprostil. Potem bi prizivni senat lahko razsodbo potrdil, jo spremenil ali pa zahteval novo sojenje. To bi pomenilo, da bi se eden najdaljših postopkov v Haagu še zavlekel. Šešelj se je sodišču prostovoljno predal pred več kot trinajstimi leti.
A to še zdaleč ni bil prvi zapor v Sarajevu rojenega Šešlja, ki je po končani srednji šoli študiral pravo v Sarajevu, Beogradu in Nemčiji ter s 25. leti postal najmlajši jugoslovanski doktor. Naslov disertacije se je glasil Politično bistvo militarizma in fašizma. Na sarajevski univerzi je dobil predavateljski položaj, pa so ga v težave spravila njegova prepričanja o napačnem reševanju nacionalnega vprašanja v Jugoslaviji in predlogi o politični reorganizaciji Jugoslavije, zaradi česar je šel nekajkrat v ječo, nazadnje v zloglasno Zenico, od koder so ga izpustili marca 1986. Potem je šel najprej v ZDA, kjer je bil imenovan za enega redkih četniških vojvod, doma pa je po nekaj strankarskih poskusih leta 1991 ustanovil Srbsko radikalno stranko, ki jo vodi še danes. Z izbruhom vojne so sledila dejanja, ki mu jih je očitalo tožilstvo v Haagu, politično pa je bil nekaj časa zaveznik , a spet končal v zaporu, ko sta se sprla. Nazadnje se je februarja 2003 sam odpravil v Haag, čemur je sledilo verjetno najbolj nenavadno sojenje, polno žaljenja, teatralnosti, razumnih in nerazumnih zahtev – Šešlju je kot prvemu uspelo doseči zamenjavo enega od sodnikov, sodišče pa mu je zaradi bolezni celo dovolilo odhod v Srbijo. S presenetljivim razpletom se je sojenje na prvi stopnji tudi končalo.
