Tožilstvu ostane, da se naslednjič bolje potrudi in dokaže neposredno povezavo med vojnim hujskaštvom, pozivom k etničnemu čiščenju, zahtevami po tujem ozemlju ter paradiranjem v vojaški uniformi med prostovoljci, ki so naslednji dan odhajali na morilske pohode, in konkretnimi zločini Šešljevih paravojaških band v BiH in na Hrvaškem. Ta povezava je normalni pameti povsem jasna in logična, v primeru Šešelj še posebej, toda pravna pamet je pojav sui generis, ki bo potrebovala še nekaj časa, da tudi vojno hujskaštvo, pozive k pogromu in vse druge verbalne oblike groženj drugačnim, nezaželenim in ogroženim skupinam poveže s kasnejšimi genocidnimi dejanji. Če ji bo to sploh kdaj uspelo.
Po sodbi haaškega sodišča so vsi nezadovoljni in prizadeti: žrtve in njihovi sorodniki, ker Šešelj ni obsojen, Šešljevi privrženci, ker se mu je sploh sodilo. Nič novega. Prav vse haaške sodbe so na ozemlju nekdanje Jugoslavije za seboj puščale množico nezadovoljnežev. Tudi tisti, ki so se strinjali z obsodbami, so tarnali, da so premile. Oprostilne sodbe Gotovini in Šešlju so ocenjene kot politične, obsodbe na zaporne kazni Karadžića, Plavšićeve, Praljka... prav tako.
Proces proti Šešlju, ki je občasno imel tragikomično noto, je končan. A s tem zgodbe o Šešlju ni konec. To je bilo jasno, ko ga je sodišče zaradi bolezni izpustilo, da s prostosti čaka na sodbo in se vrne na njen izrek. Humanost sodišča, ki je Šešelj sam do žrtev svoje politike ni premogel niti toliko, kolikor je črnega pod nohtom, je odprla novo, strah zbujajoče poglavje v življenju četniškega vojvode. Vodja srbskih radikalcev je, čeprav je bil izpuščen pod pogojem, da ne bo politično deloval, že ob prvem koraku na tleh Srbije začel tam, kjer je končal z odhodom v Haag: z netenjem nacionalističnih strasti, pozivi k maščevanju, rušenju oblasti, grožnjam sosedom in popravam Srbom storjenih krivic v vojnah, v katerih so krvaveli, čeprav v njih uradno nikoli niso sodelovali.
Prva njegova naloga bo – in za njo že intenzivno dela – obujanje še vedno tlečih ostankov nacionalizma in velikosrbstva, s katerimi bi zrušil izdajalsko oblast svojih nekdanjih oprod – predsednika Nikolića in premierja Vučića. Oba sta nekdanja radikalca, ki se ob Šešljevem odhodu v Haag nista protestno zažgala, kot se spodobi za prava vernika, ampak sta raje šla v novo stranko in se odela v pol ruski, pol evropski kostum ter s stisnjenimi zobmi pragmatično »prodala« Kosovo in za članstvo v EU izdala vse Srbe. Vučić-Nikolićeva Srbska napredna stranka do včeraj ni imela resnega nasprotnika na aprilskih izrednih volitvah, saj opozicija po notranjih razkolih in aferah ni omembe vredna sila. S prihodom nedolžnega Šešlja pa se korenito spreminja razmerje moči v Srbiji in s tem politično vzdušje v bližnji okolici. Med nezadovoljnimi s sodbo v Haagu sta prav gotovo vodilna moža Srbije, kajti prebujeni nacionalizem v povezavi z ekonomsko krizo je eksplozivna zmes, ki lahko odnese Srbijo desetletja nazaj. Šešelj pa je že pokazal, da je pripravljen prižgati zažigalno vrvico, četudi bo v eksploziji tudi sam opečen in kolateralnih žrtev ne bo malo. Če so sodniki oprostilno sodbo utemeljili tudi z ugotovitvijo, da Šešelj ni mogel predvideti, kakšne grozljive posledice bo imelo njegovo hujskaštvo, potem lahko tudi svojo odločitev opravičijo z ugotovitvijo, da niso mogli vedeti, kaj pomeni Šešelj na svobodi. Ampak to ni več pravno vprašanje.
