A predstavljajmo si, da bi prejšnji teden z nacističnimi zastavami pridrla v Auschwitz kakšna neonacistična drhal. Novica o dogodku bi preplavila ves svet, ves svet bi ostrmel, vsi politiki, od Angele Merkel do Hollanda in Obame, bi dogodek obsodili z najbolj resnimi obrazi. Ker so dogodki, ki so onstran vsakega dvoma, so žrtve in storilci, ki imajo neodtujljiv status žrtev in storilcev, so pa tudi žrtve, ki nimajo zadostne specifične teže, na primer Bošnjaki, in nanje je mogoče pljuvati, pa naj so preživeli ali umrli.

In so storilci, ki so nedolžni, ker so v veliki meri iste velesile petinštirideset let po Auschwitzu dopustile Srebrenico, nato pa, da bi oprale svojo krivdo, s kadrovanjem poskrbele, da je haaško sodišče krivdo med udeležence porazdelilo, jo tudi omililo, sfriziralo ali zanikalo. Malo zato, ker so v Daytonu nekaj amnestije obljubili, malo zato, ker so Balkanci tako in tako vsi nasilni norci, malo pa zato, ker sem jim z vsem skupaj ni dalo ubadati.

Od ustanovitve haaškega sodišča je bilo to kot na dlani, že v prvih letih delovanja sodišča so o tem poročale ne le žrtve, ampak tako strokovni kot medijski opazovalci, bolj ali manj eksplicitno pa tudi tožilci. Predvsem Carla del Ponte je večkrat povedala, da ji velesile nočejo predati svojih obveščevalnih podatkov iz tistega časa, politikom novonastalih balkanskih držav pa dopuščajo izmikanje, laganje, skrivanje podatkov, s čimer vnaprej vplivajo na sodbe; sodniki pa so modro molčali.

Sodelavka Pontejeve, Florence Hartmann, je o tem, kako je v tej igri skrivalnic sodelovalo tudi sodišče samo, pisala v knjigi Mir in kazen. Zaradi kritike sodišča in objave inkriminirajočega dokumenta jo je, glej, ironija, haaško sodišče sodno preganjalo, jo obsodilo in na dan, ko je oprostilo Šešlja vse krivde, zaprlo! Za farsičnih pet dni, namesto sedmih – saj veste, lepo se je obnašala, tam v zaporu, med vojnimi zločinci. Nedvomno. In tako je bilo pravici zadoščeno. Sodišče je ugotovilo, da je bila ona v tem brezhibno naoljenem stroju pravice edina, ki je nekaj naredila narobe, vsi drugi so (bili) brezmadežni.

Lahko bi si torej zastavili hipotetično vprašanje: ali bi predsedujoči senata, ki je oprostil Šešlja, Francoz Jean-Claude Antonetti, denimo obsodil Eichmanna? Ne, če sodimo po tem, kako je ravnal v primeru Šešlja. Ali pa bi v tem primeru ravnal drugače? Bi zgroženo uporabil vsa pravna in tudi nepravna, zgodovinskointerpretativna sredstva, da bi dokazal, da je tudi brez dejanskega odpiranja plinske pipice in brez jasno definiranih kompetenc in ciljev delovanja odgovoren za zločine? Ali pa bi v primeru kakšnega nacista, kot v četrtek v Šešljevem primeru, rekel, da je šlo pač za politično prepričanje, za ideologijo, tako rekoč za svobodo govora? Za eno izmed ideologij, ki so pač prisegale na Veliko Nemčijo, branile Nemce pred Judi? Da tako tudi govor o Veliki Srbiji pomeni le osebno mnenje, tudi ko ga penast tuliš hordi do zob oboroženih huliganov, lačnih krvi, ki so po sodnikovem mnenju le »branili Srbe in tradicionalno srbsko ozemlje«? (Na teritoriju drugih držav?) Ker njihova napotitev »ni bila namenjena izvajanju zločinov, ampak vojni podpori«? Da Šešelj tem klavcem ni bil nadrejen, ker je tudi v poplavi samooklicanih paravojaških skupin poveljevalsko odgovornost treba dokazati s čini na epoletkah? In »da ni dokazov, da bi Šešelj vedel, da so bili zločini storjeni«? Ni gledal televizije? In da njegovega poziva k »čiščenju Bosne ni mogoče brez dvoma dokazati kot poziv k etničnemu čiščenju«? Ne, gotovo je mislil na odvoz kosovnega materiala.

Človeku se ježi koža. Ježi se mu koža ob spoznanju, kako izprijena je lahko ta na videz nevtralna pravna govorica sodnika, ki s takšno resnostjo razlaga svojo »resnico« o balkanski vojni tistim, ki so jo živeli, jo preživeli ali pa ne, in smo jo mi opazovali čisto od blizu. Ampak v resnici Antonetti ne preseneča. Predvidljiv je do te mere, da je bilo že ob njegovem imenovanju slišati dvome. Predvidljiv kot naši ustavni sodniki. Odprte knjige. Ne odprte knjige prava, ampak odprte knjige izdelanih ideoloških pogledov, za katere potem iščejo bolj ali manj posrečene pravne utemeljitve. In pri tem zahtevajo absolutno spoštovanje.