Problem današnjega časa je preobremenjenost. Da bi si vzela čas za obisk babice in dedka, se spomnim preredko. In ko me včasih babica pokliče po svojem starem stacionarnem telefonu, kdaj jo pridem obiskat, četudi samo za pet minut, me zapeče vest. Si v tem hitrem tempu ne znam vzeti niti pet minut, da bi videla babico, ki me je celo otroštvo razvajala?
Trenutno je moja »službena obveznost« šola – gimnazija, ki mi vsak dan zapolni tudi velik del popoldneva. In seveda je izobrazba najpomembnejša, sicer ne bom dobila službe, ne bom se mogla preživljati in normalno živeti. Kako si bom ustvarila družino, če še zase ne bom mogla poskrbeti?
A ko pomislim na vse informacije, ki jih dnevno slišim, me zaskrbi. Mladi danes ne dobimo službe. Lahko si priskrbimo le občasno študentsko delo. Ker je to včasih edini možen zaslužek, podaljšujemo študij in tako tudi svojo odvisnost od starejših. Tako nekateri do 30. ali celo 40. leta živijo pri starših.
Problem je brezposelnost, saj velikokrat, ne glede na izobrazbo, štejejo izkušnje. Tako so se mladi zadnja leta »reševali« z volonterskim pripravništvom, ki je izkoriščalo aktivne iznajdljive ljudi, ki so si želeli le možnost, da bi se lažje zaposlili. Z njegovo odpravo pa se zdi, kot da se vrtimo v začaranem krogu, pravih sistemskih rešitev pa od nikoder. Ker ne morejo opravljati pripravništva, ne morejo narediti strokovnega izpita in tako spet nimajo možnosti za zaposlitev. Da, res se vrtimo v začaranem krogu. Brez službe za nedoločen čas ni kredita, brez kredita ne moremo rešiti stanovanjskega problema, se osamosvojiti in si ustvariti družine. Zakaj država to dovoli? Delovno dobo bi radi podaljševali do 67. leta starosti? Zaradi podaljšanja življenjske dobe to mogoče niti ni slabo, samo kaj boste naredili s sposobnimi, inovativnimi in energije polnimi mladimi ljudmi? Boste dopustili, da najdejo priložnost s selitvijo v tujino? Slovenija s tem izgublja veliko podmladka, sposobnega in energijsko močnejšega za delo.
In kaj bi se dalo storiti, da bi se situacija izboljšala? Velika priložnost je prav medgeneracijsko sodelovanje. Sistem ne sme odrivati mladih na rob družbe, temveč jim mora omogočiti aktivno sodelovanje s starejšimi. Delovna mesta bi morali pravilno porazdeliti med vse. Dvig kakovosti življenja in lepša prihodnost za vse nas bi bila tako omogočena. Vi, ki odločate, nas slišite? Poslušajte tudi nas, mlade. Dajte nam vsaj priložnost!
