Rekla bi, da me to delo bolj energetsko bogati, kot pa izčrpava, čeprav moraš biti pri tem delu pripravljen tudi na stvari, ki ti velikokrat resnično poberejo mnogo energije in te pripeljejo na rob izgorelosti. Vseeno sem zelo vesela, da sem se odločila za ta poklic. Nam sestram veliko pomeni že samo to, ko se ti ljudje odprejo in ti povedo, kaj jih muči, ko ti zaupajo svoje težave in strahove. Veliko mi pomeni, če vem, da mi oskrbovanci zaupajo. Nekateri se izredno navežejo na nas. Sicer pa je tudi tako, da se ti ne zaupajo vsi, ne glede na to, kako se trudiš.
Prebivalstvo v Sloveniji in Evropi se stara, vedno več je ljudi, ki potrebujejo pomoč. Opravljate poklic, ki bo v prihodnosti verjetno zelo iskan.Mladi, ki se šolajo za ta poklic, oziroma tisti, ki bi radi postali medicinska sestra oziroma brat, morajo biti ljudje z močno empatijo, imeti morajo smisel za opravljanje tega dela. Všeč jim mora biti sodelovati z ljudmi, pripravljeni morajo biti na sklepanje kompromisov in ne nazadnje morajo biti pripravljeni, da si kdaj tudi umažejo roke in starostnikom priskočijo na pomoč, ne glede na to, kaj je treba storiti. Predvsem moraš biti Človek.
Menite, da bi že v srednjih zdravstvenih šolah in šolah za zdravstveno nego morali kandidate testirati, ali so primerni za takšno delo?Ne, menim, da takšni testi niso potrebni. Že pri opravljanju prakse, ki jo izvajajo v sklopu izobraževanja, se pokaže, kdo je sposoben opravljati ta poklic. Kandidati sami hitro vidijo, ali bodo lahko opravljati to delo ali ne, in marsikdo si premisli. Že vse nam pove sam izraz – dom starejših občanov – tako kot z ljudmi ravnaš doma, tako moraš z njimi ravnati tudi v domu. Kdor tega ne zmore, ni za ta poklic. Varovanci se ne smejo počutiti nezaželene, kajti konec koncev bi bili radi doma, radi bi delali in sami skrbeli zase, a tega preprosto ne zmorejo.
Se vam zdi, da je poklic medicinske sestre med ljudmi in v državi dovolj spoštovan, tako v finančnem smislu kot v primerjavi z odnosom, ki ga ima država do zdravnikov?Poklic medicinske sestre žal ni dovolj spoštovan, ne v domovih za ostarele ne v bolnišnicah. Čeprav opravljamo zahtevno in odgovorno delo, se naše delo velikokrat ocenjuje za manjvredno in tudi finančno bi si seveda želele, da bi bilo čisto drugače ovrednoteno. V tolažbo nam je predvsem to, da oskrbovanci cenijo naše delo in nas spoštujejo.
Ali svojci pogosto obiskujejo svoje najbližje ali so vaši varovanci zadnja leta svojega življenja prepuščeni samim sebi oziroma ljudem, ki zanje skrbite v domovih?Mnogi svojci redno obiskujejo svoje najbližje, seveda, kolikor jim dopuščajo službe in hiter tempo življenja. Veliko pa je tudi takih, ki starostnike dajo v dom, ne da bi jih na to pripravili, in zato nekateri oskrbovanci mislijo, da so prišli le začasno. Velikokrat svojci tudi ne cenijo in ne spoštujejo dovolj nas in našega dela. Preprosto se ne zavedajo, kaj vse se od nas pri tem poklicu pričakuje in zahteva. Nekateri pripeljejo svojce v dom, ker sami ne želijo skrbeti zanje in ravno to, česar oni ne želijo početi, naredimo mi. Redki se nam zahvalijo in nam izkažejo spoštovanje, večina pa je takih, ki se vedno le pritožujejo in iščejo naše napake ter kar naprej tarnajo, kaj vse jim ni pogodu. Ne razumejo, da vsemu pač ne moremo ustreči.
Ko ste bili na začetku svoje poklicne poti, ste se odločili za zahteven poklic, bi se danes z izkušnjami, ki jih imate, odločili enako?Bi, seveda. Zgodilo se mi je mnogo lepih stvari, doživela sem veliko lepih trenutkov, spoznala nove ljudi in njihove življenjske usode, ki so me včasih očarale, pogosto pa tudi presunile. Lepo je vedeti, da pomagaš nekomu, ki zares potrebuje tvojo pomoč in je tudi hvaležen zanjo. Spoznaš, da v življenju res ni potrebno veliko za veselje in zadovoljstvo, kajti nekdo je vesel že samo, ko je deležen naše pomoči, dobre volje ter prijaznosti. Od nas pričakujejo malenkosti. Že lepa beseda jim polepša dan. Treba je razumeti, da jim je težko. Radi bi kaj naredili sami, a preprosto ne morejo in so zares hvaležni, da jim pomagamo.
Se vaš dom veliko povezuje z lokalnim okoljem? Za oskrbovance je to verjetno prijetna popestritev njihovega življenja?Za oskrbovance je zelo pomembno, da se povezujemo z okoljem. Neizmerno so veseli obiskov, še posebno mladih. Na trnih so že zato, ker želijo izvedeti, kdo jih bo obiskal, kdaj bo prišel, kakšen program in presenečenje jim bo pripravil. Zanje so to zelo prijetni dogodki in mislim, da si zaslužijo, da jih tudi v težkih trenutkih mladi napolnijo s svojo pozitivno energijo in jim vlijejo še več volje do življenja. Po drugi strani pa je to tudi koristna izkušnja za mlade, saj bodo sami nekoč v podobnem položaju.
Drugače pa tudi uslužbenci doma organiziramo razne prireditve. Naši starostniki imajo najraje novoletno večerjo. Za pusta se oblečemo v pustne kostume in tudi nekateri izmed oskrbovancev si z veseljem nadenejo pustne maske. Praznujemo tudi rojstne dneve in že na začetku meseca oskrbovanci preverijo, ali so prijavljeni na praznovanje, da nanje zagotovo ne bi pozabili. Seveda pa so tu tudi takšni, ki se na žalost takih prireditev in praznovanj ne morejo udeležiti. Zanje je treba poskrbeti drugače, vseeno pa se potrudimo, da se imajo tudi oni lepo.
