Zaposleni na Centru za socialno delo Velenje so se po zagotovilih pristojnih v primeru odvzema dečkov starim staršem in njuni namestitvi v rejniško družino odločili prav. Od decembra lani, ko je njun oče v Velenju umoril njuno mamico, so za otroka (stara tri in pet let) skrbeli stari starši po mamini strani, ki živijo v Pamečah. Čeprav naj bi vedeli, da so se na centru za socialno delo bolj nagibali k temu, da bi vnuka namestili v rejniško družino, in so pri tem sprva celo sodelovali, se je v dneh pred končno odločitvijo vse spremenilo. Z delavci centra so, neuradno, prekinili komunikacijo, to pa je bil najverjetneje tudi vzrok, zakaj so delavci centra sredi dopoldneva otroka odpeljali iz vrtca k rejnikom. Stare starše so o tem obvestili po telefonu, ti pa ravnanja centra niso sprejeli in so ga močno obsodili, z njimi pa tudi širša javnost. Notranji nadzor ni pokazal nepravilnosti, kar pomeni, da delavci centra pri premestitvi otrok niso storili nič narobe.
Po naši zakonodaji centri za socialno delo mladoletnikom določijo skrbnika, ko otroci iz takšnih ali drugačnih razlogov ostanejo brez enega ali celo obeh od staršev ali pa je bila komu od obeh odvzeta roditeljska pravica ali opravilna sposobnost, kot tudi v primerih, če nekdo zaradi bolezni in druge odsotnosti ne more skrbeti za otroka.
Očetu roditeljska pravica ni bila odvzeta
»Mladoletniku določimo skrbnika tudi v primeru, ko eden od staršev, ki je njegov edini zakoniti zastopnik, prestaja kazen v zaporu in zanj ne more skrbeti. V takih primerih skrbnik opravlja večino starševskih dolžnosti in pravic. Upravlja njegovo premoženje, ga zastopa v osebnih in premoženjskih zadevah, a to ni enak položaj, kot ga imajo starši,« pravi direktorica celjskega centra za socialno delo Olga Bezenšek Lalič.
Dodaja, da pravice in dolžnosti staršev izvirajo iz roditeljske povezanosti z otrokom, skrbnikove pa iz odločbe o postavitvi v skrbništvo. »Skrbnik varovanca ni dolžan preživljati in ga imeti pri sebi v vzgoji in varstvu, dolžan pa je poskrbeti za njegovo namestitev in vzgojo ter oskrbo, denimo pri rejnikih ali v ustreznem zavodu, ter priskrbeti zanj sredstva za preživljanje ter vzgojo. Delo skrbnika nadzirajo centri,« pove Bezenšek-Laličeva. Kot še dodaja, ni nujno, da se očetu, ki prestaja zaporno kazen, odvzame roditeljska pravica. Zato ima oče, ki je v tem primeru vzel življenje materi svojih otrok, še vedno roditeljsko pravico. »To pravico sodišče staršem z odločbo odvzame le takrat, ko ti to pravico zlorabljajo, zapustijo otroka ali očitno nakažejo, da zanj ne nameravajo skrbeti, in hudo zanemarjajo svoje dolžnosti,« še razloži Bezenšek-Laličeva. Starši pa lahko po prestani kazni, odvisno tudi od vrste kaznivega dejanja, še naprej opravljajo svoje starševske obveznosti. »Center za socialno delo tudi med prestajanjem zaporne kazni sodeluje pri obravnavi staršev in otrok. Po vrnitvi iz zapora ocenimo, ali starši izpolnjujejo pogoje in bi lahko za otroka ustrezno poskrbeli, pri čemer vselej pretehtamo otrokove potrebe in koristi,« še poudarja direktorica celjskega centra za socialno delo.
O vsem tem presojajo tudi, kadar se za otroke borijo sorodniki. Pri tem ugotavljajo, kako ti prepoznavajo otrokove potrebe in kako se nanje odzivajo, če jim jasno postavljajo meje, če odkrito komunicirajo z njimi ter kakšni so odnosi v neki družini nasploh. »Ob upoštevanju vsega navedenega je namestitev v rejniško družino pogosto v večjo korist otrok kot nameščanje k sorodnikom. Zlasti kadar stari starši ali drugi sorodniki otroku ne morejo zagotoviti ustreznih pogojev in podpore ob njegovi stiski, saj so navadno močno obremenjeni s svojimi stiskami in zamerami ter zaradi lastne travme ne morejo postaviti potreb otrok pred svoje,« razloži Bezenšek-Laličeva.
Majhni otroci sprva sploh ne dojamejo
Da je za otroke po takih tragičnih dogodkih, kot so se v zadnjem času dogajali na Celjskem (če se spomnimo tudi petkovega umora sredi belega dne v Celju, ko je storilec vpričo otroka večkrat zabodel svojo nekdanjo ženo), nujno treba zagotoviti otrokom čim večjo čustveno varnost, poudarja tudi razvojna psihologinja Ljubica Marjanovič Umek. »Čustvena varnost se pri otroku pogosteje vzpostavlja z odraslimi osebami, ki jih pozna. Proces soočanja s tragično situacijo je običajno najprej zelo čustveno intenziven in se pozneje postopoma umirja, kar pa ne pomeni, da otroci ne žalujejo za izgubljeno osebo. Znane osebe, širše družbeno okolje, poznane igrače in vsakodnevne rutinske dejavnosti so varovalni dejavniki za otroka v stiski,« pravi Marjanovič-Umkova. Dodaja, da sta pomembna opora otroku tudi vrtec in drugo strokovno osebje. Kot še pravi strokovnjakinja, pa je težko opisati, kaj malčki in otroci doživljajo ob takih dogodkih, saj sami svojega počutja ne znajo opisati. »Verjetno v prvih urah in dnevih sploh ne dojamejo, kaj se je v resnici zgodilo in da gre za trajno izgubo. O hudih čustvenih stiskah praviloma sklepamo iz njihovega vedenja, saj jokajo, odklanjajo socialne stike, so neaktivni, jezni in odmaknjeni,« pravi strokovnjakinja. Posledice so praviloma dolgotrajne, lahko tudi trajne.
Tovrstni tragični dogodki lahko močno zarežejo v čustveno osamosvajanje, zaupanje drugim, družbeno vključevanje. »Pozneje se lahko pojavijo tudi osebnostne in psihosocialne motnje ter težave pri oblikovanju samopodobe. Možnost za dolgoročne posledice pa je toliko večja, če otroku ni omogočena takojšnja strokovna pomoč, ki je običajno prav tako dolgotrajna,« še razloži Marjanovič-Umkova.
