Kakšna pot, pomislim, kakšen pogum, koliko od nas bi jo zmoglo. Potem se smejimo. Ko dečka v lepi, razumljivi slovenščini pokažeta, kaj že znata, in skoraj brez naglasa poimenujeta svoja oblačila, pulover, »svetlomodre« hlače, majico »z zadrgo«… – eden bundi reče bunca. Učiteljičin smeh je nalezljiv…
Mojca Jelen Madruša, ki poučuje slovenščino na OŠ Koper, se z otroki priseljenci ukvarja že dobrih deset let. »Ko sem prvič v razred dobila deklico s Kosova, sem se vsak dan spraševala, ali je dovolj, da razlagam snov in se nasmihava druga drugi, dokler se ne nauči slovensko, ali ji moram pomagati še kako drugače.« To »drugače« je nato skupaj s kolegi na več šolah razvijala tudi v dveh evropskih projektih. »Ves čas se sprašujem, kaj bi sama hotela za svojega otroka, če bi se znašel v takšnem položaju.« Zlasti pomembno je vedeti, poudarja, da se lahko otroci učijo le, če se počutijo varne in sprejete. Skrb za socialno vključenost je zato najmanj tako pomembna kot skrb za ustrezno poučevanje.
Model poučevanja otrok priseljencev, ki ga na OŠ Koper še vedno razvijajo, vključuje tako imenovano uvajalnico, ki se začne avgusta. V tednu dni otrokom razkažejo šolo, jih seznanijo z učitelji, imajo zanje poseben tečaj slovenščine; tega ponudijo tudi staršem. Kasneje so otroci deležni dodatnih individualnih ur pri predmetu, kjer to potrebujejo. Šole po Sloveniji si vse tega ne morejo privoščiti, koprska občina pa je dovolj bogata, da redno sofinancira nadstandardno skrb za hitrejše napredovanje otrok. Vseh, ne le priseljenskih, kasneje poudari ravnatelj.
Otroci znajo ceniti pogum
Trinajstletni Ahmed in štirinajstletni Abdul (imeni sta zaradi njune zaščite izmišljeni, nekatere podrobnosti smo izpustili) sta v Slovenijo iz pekla revščine in nasilja pribežala decembra lani, sama, brez staršev. Ahmed iz Afganistana, Abdul iz Irana, oba sta po rodu Afganistanca. V svojih domovinah, mi pove učiteljica, sta le malo hodila v šolo. Ahmed je najprej nekaj časa delal v kamnolomu v Iranu, da je zbral denar, nato sta z Abdulom skupaj odrinila na potovanje proti znosnejšemu življenju. Štiriindvajset ur sta pešačila iz Irana v Turčijo. V Turčiji je bilo hudo, tam ljudje »no good«, sta dala vedeti tudi z rokami in očmi. Potem je bilo kar v redu. Grki so bili prijazni, nista bila več lačna. Nekdo napiše številko 50 – toliko je bilo ljudi na čolnu, s katerim sta prišla v Evropo. Pred avstrijsko mejo sta se morala posloviti od skupine, s katero sta potovala, za otroke brez staršev namreč veljajo drugačna pravila. Konec lanskega leta so ju namestili v koprskem kriznem centru, kjer so zanju po besedah skrbnice enega od otrok zelo dobro poskrbeli. Prostovoljka, dijakinja srednje ekonomske šole, ju je v borih dveh mesecih naučila latinice, pisanja in branja. Zdaj jima iščejo primernejšo namestitev in skrbnika za dečka, ki je že dobil azil.
Zadnja dva tedna Abdul in Ahmed vsak dan za pet ur prideta v šolo na koprski Bonifiki, kjer se ob pomoči požrtvovalnih učiteljev pripravljata na čisto pravi, regularni pouk. Če bosta ostala v Sloveniji – in zelo rada bi ostala, pravita, ker je tu lepo in so ljudje zelo prijazni – bosta imela status učenca tujca. Na šoli, ki jo obiskuje kar 925 otrok, imajo še 41 otrok s tem statusom, seveda pa nobeden ni prišel od tako daleč.
»Najprej ju moramo nekoliko spoznati, ugotoviti, kaj znata in česa ne, potem se bomo odločili, v kateri razred ju bomo dali,« stvarno pojasnjuje Mojca Jelen Madruša, ki je skupaj s kolegico napisala tudi učbenik za poučevanje slovenščine za otroke priseljence. Ko se v kabinetu pogovarja z njima, opazim, da se otrokoma obraz zmehča vsakič, ko jo pogledata. »Ne moremo jima nadomestiti staršev, nekaj materinske skrbi, ljubezni in dobrote pa jima lahko damo,« pravi njuna šolska mama. Učitelj Naser Šečić, ki dela z njima v sredo dopoldne, ko obiščemo šolo, Ahmeda in Abdula odločno pohvali: »Domače naloge delata, odlično napredujeta.« Gospa Mojca prikima: »Še lepše je, ko vidimo, da prideta nasmejana in da izražata željo, da bi pouk obiskovala skupaj s slovenskimi vrstniki.« To je dober znak, pravi. »Dali ju bomo v razred, kjer bosta še posebej lepo sprejeta. Učenci že sprašujejo, kdaj prideta…«
Pomislim, da ni kar tako sedeti poleg vrstnikov, ki sta se sama samcata prebila čez toliko meja, preprek in čeri. In otroci znajo ceniti pogum, marsikdaj bolj kot njihovi starši. Abdul in Ahmed sta tisto, kar gledajo na televiziji. Za zdaj se z njima srečujejo na malici in na šolskem dvorišču. »Nogomet je univerzalni jezik,« se smeje gospod Šečić, »mimogrede se vse zmenijo.« Zresni se, ko pred dečkoma netaktno omenim mamo in očeta. »Nikar ju ne sprašujte o tem, to so občutljive stvari,« me opozori. Otroka ne rečeta nič. Eden se v s soncem obsijanem kabinetu spet zazre v zvezek.
Prevajalec, ki obvlada njun jezik – dari, ki je zelo podoben farsiju – je bil na šoli samo enkrat. Kako se torej razumejo? Ne brez težav, pove gospa Mojca, z rokami in nasmehom. »Marsikaj se zmenimo s pomočjo strica Googla. Fanta pogosto vprašam, ali sta v redu, ali si kaj želita. Zelo sta skromna. Vsak dan mi preko Googla povesta, da jima je lepo, ob koncu pouka pa se mi vedno vljudno zahvalita. Včasih se seveda nasmejimo – Googlov prevajalnik zna biti hudo zabaven.«
Stric Google je metafora, teta Loredana pa je živa oseba. Teta štirinajstletnega Edita in petnajstletne Edone, ki sta prišla pred dvema letoma s Kosova in sta govorila samo albansko, je učiteljem že večkrat zelo pomagala. Teta Loredana, ki obvlada tudi albanščino, je tista, ki pomiri zaskrbljene starše, jih oskrbi z informacijami in pomaga pri najhujših jezikovnih zadregah. Babilon ni nujno sinonim kaosa. Na šoli so ji zelo hvaležni.
Ahmed in Abdul sta se doslej srečala že s psihologinjo in celo vrsto učiteljev, ki so pokušali ugotoviti, koliko znata in koliko bosta lahko sledila pouku, da bi se lahko pravilno odločili, v kateri razred sodita. Spričeval namreč nimata. Učiteljica Mojca domneva, da bosta šla v sedmi ali osmi razred, morda – glede na razlike v znanju – vsak v svojega. V skladu s predpisi bosta lahko prvi dve leti pri kakšnem predmetu neocenjena, program zanju pa bo prilagojen.
V teh letih so seveda ključni vrstniki. »Na srečo se vedno najde kdo, ki ima še posebej čuteče srce,« pove s poudarkom učiteljica, ko se s skupinico otrok, ki nas počaka na hodniku, odpravimo v knjižnico. Takšna je zagotovo trinajstletna Koprčanka Zana Kadič, odličnjakinja in predsednica razreda. Dve leti je na svojo željo sedela zraven dečka iz Rusije. Če česa ni razumel, mu je prevedla v angleščino, »no problem«. Vprašam jo, če se spomni kdaj kakšne »mednacionalne« napetosti v razredu. Zana mi pove zanimivo anekdoto. David, ki se je medtem že vrnil domov v Rusijo, je bil zelo ambiciozen fant, slovenska šola se mu je ves čas zdela prelahka. Če je pri matematiki od 50 točk pisal samo 49, je bil ves nesrečen. »No, takrat pa mu je kdo rekel: Rus, bodi že tiho.« Zana mu jih je seveda napela. »Kot predsednica razreda moram paziti na to, da se ne žalimo in prizadevamo.« Pomislim, da bi bilo lepo imeti Zano za predsednico države.
Tudi dvanajstletna Olgica Gjorgijeva, ki je prišla iz Makedonije, odkrito pripoveduje o svojih doživetjih: »Na začetku je bilo zelo težko. Nič nisem razumela. Zdelo se mi je, da me nihče ne mara. Potem sem si našla prijateljico iz Makedonije in vse je bilo lažje. V šoli sem dala vse od sebe, učitelji pa so mi zelo pomagali. Bolj kot v šoli v Makedoniji. Zgodi se tudi, da me kdo zafrkava, ko kaj napačno povem, ampak to razumem,« zrelo razloži Olgica, »ne spomnijo se pač vedno, da se slovenščine še vedno učim.« Olgica, Nikolina, Edit, Edona in Zana se strinjajo, da so koprski učitelji »zelo, zelo prijazni«.
»Veste, naši starši niso živčni«
Za ravnatelja OŠ Koper Antona Baloha ni bilo nobene dileme, ko je izvedel za mladoletna prebežnika. Kaj šele strahu. »Kakšen strah, lepo vas prosim! Otroci tujci že deset let prihajajo v našo šolo. Makedonci, Bošnjaki, Ukrajinci, Rusi, Albanci, tudi kitajske otroke smo že poučevali. Mi smo pravzaprav ponosni na našo medkulturnost in večjezičnost. To je identiteta Istre in identiteta naše šole – na prireditvah plešemo, pojemo in pripovedujemo v vseh mogočih jezikih. V svetovljanski Milan je samo v ožje mesto prišlo sto tisoč prebežnikov, in vendar so poskrbeli za šolanje vseh otrok. Ne, prav nobene dileme nismo imeli, ali naj vzamemo ta dva otroka ali ne.«
Pa se je kdaj oglasil kakšen starš s pomislekom, previdno vprašam. »Veste, naši starši niso živčni. V vseh desetih letih, kar smo v novi šoli, se ni v zvezi s tem name obrnil še nihče. Tudi zdaj ne. Sicer pa: kakšna razlika je, če sprejmemo otroka afganistanske ali albanske narodnosti? Tudi ti v začetku ne razumejo jezika in prav tako pripadajo neki drugi kulturi. Otrok je otrok. Po letu ali dveh prilagojenega pouka z nekaj individualne pomoči se vsi lepo vključijo.« Integrirajo, bi rekli v družbenopolitičnem jeziku.
Ko ravnatelja vprašam, kako je sam razumel protest učiteljev s krajnske gimnazije Franceta Prešerna proti namestitvi šestih mladoletnih prebežnikov v dijaški dom, najprej pomolči. Potem se zjezi: »Tega preprosto ne morem razumeti. Profesionalna etika nam vendar prepoveduje kaj takega. Nisi učitelj, če se bojiš otroka.« Nato mi pripoveduje o dijaškem domu blizu Trsta, v katerem so eno celo nadstropje namenili otrokom beguncem. Starši drugih otrok so te obogatitve veseli, odločno pribije. Njihovi otroci imajo dodatno priložnost za spoznavanje drugih kultur.
Pomislim, da begunska kriza ni nujno samo napad na nacionalni BDP, desne medije in organizacijske zmožnosti slovenskih organov reda. Je tudi poligon za razvoj kulture duha in človečnosti po biblijskih in sekularnih merah. Na koprski šoli to vedo. Ahmed in Abdul to spoznavata.
