Rejnica Simona Vodončnik, ki skrbi za otroka s posebnimi potrebami in je za svojo skrb prejela državno nagrado, bi včasih potrebovala strokovnjaka, ki bi ji pomagal pri morebitnih težavah z otrokom. »Zelo prav bi mi prišla telefonska številka dežurnega psihologa, ki bi mi lahko pomagal z nasvetom. In to takoj, ne šele čez tri mesece, ko nas lahko na posvet sprejmejo v zdravstvenem domu.« A zakonodaja na tem področju se je v zadnjih letih komajda kaj spremenila. Zaostrili so pogoje za izvajanje rejništva ter med drugim rejnikom naložili več izobraževanja, čeprav bi po mnenju naših sogovornikov to področje potrebovalo popolno prevetritev.
Zakonodajo bi bilo treba stalno spreminjati
Direktorica žalskega centra za socialno delo Helena Bezjak Burjak pravi, da bi se zakonodaja morala stalno spreminjati. »Družine, ki imajo težave, so različne, delo z vsako prinese nova spoznanja, na podlagi katerih bi lahko dopolnili zakonodajo. Strokovni delavci se ves čas srečujemo z novimi dilemami.« Za delo z rejniškimi družinami sicer na vseh centrih za socialno delo velja enotna zakonodaja, v praksi pa delo z družinami vsak od 62 centrov organizira po svoje. »To je za rejnike, ki skrbijo za otroke z različnih območij, zelo moteče,« opozarja nekdanja rejnica Vida Berglez, ki je na nujne prilagoditve sistema opozarjala v okviru Združenja Moč. »Vsak socialni delavec ima svoje navade, svoj način dela. Če zboli, gre v pokoj ali na porodniški dopust, pride drugi, ki dela povsem drugače. Delo z družinami bi bilo treba poenotiti,« je prepričana.
Bezjak-Burjakova odgovarja, da se v vsakem centru odločijo za način dela, ki se izkaže za najboljšega. »To ni prav,« vztraja Berglezova in dodaja, da bi moralo socialno delo na področju rejništva temeljiti na doktrinah in znanstvenih dognanjih, ne le na dobrih izkušnjah. »Podobno kot velja za delo z alkoholiki ali odvisniki.« Predvsem pa je po njenem mnenju treba del rejništva, v katerem rejniška družina v varstvo in vzgojo vzame tujega otroka, izvzeti iz sistema sociale. »S tem bi se moralo ukvarjati ministrstvo, ki je pristojno za vzgojo, medtem ko bi delo z matično družino moralo spadati k sociali. Tako bi lahko tudi za rejniške družine postavili podobne pogoje, kot veljajo v izobraževalnih ustanovah. V njih je denimo kajenje in pitje alkohola regulirano, prav bi bilo, da bi jasna pravila veljala tudi v rejniških družinah. Otroci v rejništvu pa imajo v različnih družinah zelo različne pogoje.«
Potrebovali bi stanovanjske skupnosti
Berglezova na potrebne spremembe na tem področju opozarja že desetletje. Napredka tako še vedno ni pri zagotavljanju pogojev za življenje mladih, ki se jim rejništvo zaključuje (ko so polnoletni ali stari 26 let, če se še izobražujejo), na matično družino pa ne morejo računati. »Ti otroci si težko najdejo delo in si privoščijo svoje stanovanje. V praksi največkrat ostanejo tesno povezani z rejniškimi družinami, ki jim kljub formalnemu zaključku rejništva pomagajo samostojno zaživeti oziroma jim ponudijo dom,« pravi direktorica centra za socialno delo. Vodončnikova pa meni, da bi jim morali omogočiti življenje, na primer v stanovanjskih skupnostih.
Prav to so državi že pred tremi leti predlagali raziskovalci Inštituta RS za socialno varstvo, ko so proučevali življenjske poti mladih, prikrajšanih za običajno življenje, ki so živeli bodisi v rejništvu bodisi v zavodih. To, da nimajo stanovanja, je namreč ena od največjih ovir, s katero se soočajo, ko naj bi zaživeli samostojno. Čeprav se je zakonodaja na področju rejništva spreminjala po objavi omenjene raziskave, se pogoji za samostojno življenje otrok iz rejništva še niso izboljšali.
