Primer fantkov, ki sta od decembra lani, ko se je njun oče znašel v zaporu zaradi umora njune mamice, živela pri starih starših in so ju delavci velenjskega centra za socialno delo iz vrtca odpeljali k rejnikom, precej razburja javnost. Stari starši naj ne bi vedeli, da se bo to zgodilo, a po nekaterih informacijah to ne drži, saj naj bi se delavci socialnega centra z njimi o tem pogovarjali dalj časa. Bodoče rejnike so jima želeli tudi predstaviti, vendar sta babica in dedek z njimi prekinila vse stike.
Ministrica Anja Kopač Mrak je v zvezi s tem primerom že zahtevala podrobno poročilo, prav tako je v skladu s sklepom uvedla izredni nadzor, socialna inšpekcija pa se je dela tudi že lotila. Primer je vzela pod drobnogled tudi varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer, ki bo preverila, na osnovi česa so sprejeli odločitev o namestitvi otrok v rejniško družino. »Zlasti nas zanima, kako je bila ob tem ugotovljena največja korist otrok, ki mora biti glavno vodilo pri odločanju o njihovih pravicah. Mi smemo le izjemoma posegati v odprte pravne postopke, nikakor pa ne moremo vsebinsko spreminjati odločitev, ki so jih v zvezi z uresničevanjem pravic posameznikov sprejeli pristojni organi,« so poudarili v uradu varuhinje. In še, da je treba odvzem in namestitev otrok v rejniško družino ali druge ustrezne institucije vedno izvajati z veliko mero skrbnosti in otrok ne dodatno travmatizirati. »Ti otroci so bili že do odločitve o namestitvi podvrženi različnim travmatičnim zgodbam,« je poudarila Nussdorferjeva.
Korist otrokna prvem mestu
Lidija Hartman Koletnik, direktorica Centra za socialno delo Velenje, je poudarila, da je odvzem otroka vedno skrajni ukrep. »Dolžni smo delati v otrokovo korist in dobrobit. Vedno ko pride do takšnega dogodka, skušamo poiskati rešitev najprej znotraj sorodstvene mreže. Če to ni mogoče, skrbno in pazljivo izberemo rejniško družino, kjer bo otroku zagotovljen zdrav fizičen in psihičen razvoj. Kadar gre za več otrok iz ene družine, pa poiščemo rejniško družino, kamor so lahko otroci nameščeni skupaj,« je poudarila Hartmanova. Dodala je, da center v takšnih primerih vedno imenuje strokovno skupino, ki pripravi načrt, v katerem je tudi predvideno, da se na to pripravijo tako otrok kot tudi starši in rejniki. Tako je bilo tudi v tokratnem primeru, je zatrdila Hartman-Koletnikova.
Simona Vodončnik, predsednica društva rejnic celjske regije, se ne želi postavljati v vlogo razsodnika, ker konkretnega primera ne pozna. »Načeloma naj bi naši centri za socialno delo delali tako, da bi bilo za otroke najbolje. A se seveda tudi zgodi, da je kakšna odločitev preuranjena. Moje mnenje je, da otroci v prvi vrsti sodijo k biološki družini, če pa to ni mogoče, smo rejniki njihova nadomestna družina, a večjih pristojnosti nimamo, saj vse vodijo in odrejajo v centrih za socialno delo. Sicer pa se meni zdi najpomembnejše, da se tisti, ki prevzame skrb za otroka, čuti dovolj sposobnega, da ga vodi skozi celoten šolski sistem, ob tem pa mu daje še varnost, toplino in ljubezen,« je poudarila Vodončnikova.
Potrebovali bi neodvisno komisijo
Da zaposleni v centrih za socialno delo pogosto vodijo postopke nestrokovno in se odločijo kdaj tudi preuranjeno, pa je iz izkušenj povedala odvetnica Nuša Maček, ki je lani uspešno pomagala pri namestitvi treh otrok posvojiteljem. Primer je bil drugačen le v toliko, da so otroci takrat ostali brez obeh staršev, saj si je oče po kaznivem dejanju, ki ga je storil, sodil sam. Tudi takrat so želeli za otroke skrbeti stari starši po mamini strani, vendar je center odločil, da morajo k posvojiteljem. Zdaj se sicer vsi odlično razumejo in tudi ohranjajo stike. »Rakava rana našega sistema je, da običajno ena delavka na centru izda odločbo o začasnem odvzemu otroka, sama vodi in spremlja otroka, ki ga namesti v rejništvo, individualno vodi tudi projektno skupino in čez osem mesecev, ko je otrok že v rejništvu, izda še dokončno odločbo in se pod njo podpiše,« je povedala Mačkova.
Zato bi bilo po njenem nujno imenovati neodvisno komisijo, ki bi spremljala te postopke. »Tudi zato, ker je namestitev otroka v rejništvo v 80 odstotkih dokončna, posledice pa so lahko tudi boleče,« je dodala Mačkova. Sicer pa se argumenti za začasen odvzem v odločbah v večini primerov ponavljajo. »Bodisi so starši prestari, bivalno okolje ni najprimernejše ali pa gre za tak travmatičen primer, kot je ta, da babica tako zelo žaluje, da je bolje, da za otroka v tem času poiščejo nadomestilo,« je razkrila Mačkova.
Kaj je bil v tokratnem primeru vzrok za takšno odločitev centra za socialno delo, uradno ni znano, tudi zato, ker delavci centra tovrstnih podatkov ne smejo javno razkrivati, saj bi s tem posegali v občutljive osebne podatke in zasebnost. Vsi naši sogovorniki pa se strinjajo, da ima vsaka zgodba, ki dvigne veliko prahu, vedno dve plati medalje.
