Učitelj je danes v resnici dojet zgolj kot javni uslužbenec. Šolniki nismo in nikoli ne bomo birokratski javni uslužbenci. Mi vzgajamo in izobražujemo. Razvrščanje v neke predalčke se mi zdi pravzaprav arogantno. Če pride k nam ugleden strokovnjak s 15 leti delovnih izkušenj v gospodarstvu, ga lahko zaposlimo le na mesto začetnika. Upoštevati bi bilo treba specifičnosti.
Ministrstvo za javno upravo nasprotno napoveduje še bolj objektivizirana merila za ocenjevanje. Med predlogi je bilo tudi povprečje ocen učencev, ki jih učitelj poučuje.Avtorja takšnega predloga bi pripeljala na šolo, da se sam prepriča, s kakšnimi dijaki imamo opravka. Učitelji se iz petnih žil trudijo, da jim privzgojijo odnos do dela, spoštovanje do nadrejenih. Takšen predlog se mi zdi skrajno nesprejemljiv.
Zakaj ne morem po drugi strani nagraditi učitelja, ki je zelo dober, ki se trudi, ki ostaja po pouku, ki vodi številne projekte za tiste s statusom nadarjenega dijaka? Ta namreč dobi enako plačo kot tisti, ki zaključi šolsko uro predčasno, ne glede na moja opozorila ali opozorila kolegov.
Ministra za javno upravo pozivam, naj en mesec preživi kot učitelj na naši šoli in si tako sam ustvari vtis o lastnem predlogu.
Na kakšen način bi moralo biti torej urejeno nagrajevanje?To smo včasih urejali v okviru povečanega obsega dela, a so to možnost ukinili. Čeprav se sindikat s tem ne strinja, mislim, da bi morali uvesti tudi možnost znižati plačo učitelju, ki svojih obveznosti ne izpolnjuje.
Kako so varčevalni ukrepi vplivali na učitelje?Vsak tak ukrep povzroči nezadovoljstvo, pri čemer smo šolniki od vseh javnih uslužbencev največ žrtvovali. Glede na gospodarsko rast pričakujem, da bo spet možno izplačevati zasluženo plačilo za opravljeno delo.
Mednarodni denarni sklad je prepričan, da je v šolstvu še veliko prostora za varčevanje.V segmentu srednjega šolstva prostora ni več. Privarčevali smo, kar smo lahko. Ne želim posploševati, kajti mi dobimo plačilo glede na število dijakov, in tisti, ki imamo večje število dijakov, lahko z nekaj znanja presežke iz preteklih let usmerjamo v razvoj šole. Pri nas je to mogoče zato, ker imamo polne oddelke. Šole z majhnim številom dijakov po mojem nimajo več niti za kredo in toaletni papir.
Možnost združevanja posameznih srednjih šol vidim le pri šolah, ki so manjše oziroma imajo manjši vpis. Tam bi ministrstvo moralo razmisliti o primerni ureditvi mreže.
Koliko so učitelji v tako zaostrenih razmerah še motivirani, da kakovostno opravljajo delo?Učitelji so znani po entuziazmu. Če si učitelj s srcem, požreš cmok spoznanja, da te država ne ceni, in si zadovoljen s priznanjem dijakov. Deluješ na etični pogon. Ni pa to pošteno. Vsak, ki nekaj dela, zasluži za to pošteno in primerno plačilo.
V evidencah brezposelnih je ogromno mladih učiteljev, ki trenutno nimajo nobenih možnosti dobiti službo. Tudi to ni pošteno.Seveda ni. Preobremenjevati zaposlene učitelje, medtem ko je na trgu dela toliko mladih, ki si službo želijo, a ne morejo do nje, se mi zdi popolnoma nesmiselno. Zato podpiram idejo, da bomo lahko s pomočjo evropskih sredstev zaposlovali mlade, ki bodo pod mentorstvom starejšega učitelja prvič stopili v razred.
Sindikalisti opozarjajo, da so posledice varčevanja v šolstvu za zdaj še relativno abstraktne, ko pa se bodo pokazale v vsej razsežnosti, bo že prepozno.Nočem biti črnogleda. Pričakujem, da bo vlada ravnala odgovorno, saj je izobraževanje temelj vsake družbe. To ni področje, kjer država lahko dolgoročno varčuje, saj je s tem v dolgoročni izgubi. Ko se pogovarjam s kolegi iz drugih držav, se mnogi čudijo, da smo posegli po tako težkih varčevalnih ukrepih ravno v izobraževanju.
Če je imelo poklicno izobraževanje precej časa nižji status od recimo gimnazij, se zdi, da se to počasi vendarle spreminja. Kakšen občutek imate vi?Določeno obdobje je bilo res bolj naklonjeno visokemu izobraževanju, o poklicu se je govorilo kot o nečem manjvrednem, češ, poglej, ta je samo dimnikar. Ampak saj dimnikar vendar zna nekaj delati, obvladuje svoje področje, ima svojo vlogo v družbi! Pri nas recimo ni več čevljarjev. Od 16 tekstilnih šol sta v Sloveniji ostali dve na robu preživetja z majhnim številom vpisanih – a želimo vztrajati. Nihče se namreč ne vpraša, kakšne čevlje bomo nosili čez deset let in kdo jih bo popravljal. Včasih smo imeli močne industrije, tekstilno, usnjarsko, gumarsko, ki so sčasoma propadle. Proizvodnje so se preselile v cenovno ugodnejše države, kakovost izdelkov je temu primerna.
Se je torej sploh smiselno opirati na dolgoročne napovedi potreb trga?Delno se je treba. Samo poglejte, kako smo pred časom odpirali ekonomske šole, zdaj pa je toliko ekonomistov brezposelnih.
To je res, ampak takrat, ko so se ti ljudje vpisovali na ekonomske šole, so potrebe obstajale.So, a ne za 20 let vnaprej. Mislim, da moramo pri razpisovanju mest upoštevati kratkoročno politiko zaposlovanja za pet let vnaprej in dolgoročno za 20 let vnaprej. Klasičen primer je predšolska vzgoja. Trg je ob spremembi zakonodaje potreboval ogromno pomočnic vzgojiteljice, zaradi česar so se številni mladi vpisali na ta program ali se prekvalificirali. Danes jih je ogromno brez službe. Potrebujemo strategijo, kako usmerjati vpis. Šole, ki ne upoštevajo srednjeročnih kazalnikov zaposlovanja, ne delujejo odgovorno do mladih. A to je spet povezano s financiranjem.
Ali je sploh možno dolgoročno predvidevati gospodarske razmere? Pred dvajsetimi leti si v Sloveniji nihče ni upal pomisliti na stanje, kakršno imamo zdaj.Predvidevamo lahko za deset let vnaprej, to se da. Poleg tega moramo upoštevati tudi socialne razmere. Glede na veliko število socialno šibkih in ogroženih družin lahko predvidevamo, da bo vse več mladih, ki bodo želeli oziroma morali čim prej priti do poklica. Seveda jim je treba ob tem dati tudi možnost, da šolanje po triletnem programu nadaljujejo.
Se v poklicno izobraževanje vpisujejo predvsem otroci iz socialno šibkejših družin?Tako je. Ker lahko hitro dobijo službo in se s tem finančno osamosvojijo.
Opažate veliko socialnih stisk?Veliko. Po svoje imamo srečo, da nimamo lastne menze, ampak oddajamo prostor v najem in najemnik vsako leto petim dijakom omogoči brezplačna kosila. Pri 1050 dijakih je pet majhna številka. A če smo jih vsa minula leta komaj našli toliko, težko je namreč priznati, da si reven, jih je letos preveč.
Ena od spodbud k vpisovanju v deficitarne poklice so bile tudi štipendije ministrstva, podeljene na tistem nesrečnem ponovljenem razpisu. So tovrstne spodbude sploh smiselne?Ne na takšen način. Razpis je bil že v osnovi zgrešen. Na naši šoli je čez šeststo dijakov v deficitarnih programih. V prvi letnik prihajajo mladi, ki sploh niso prepričani o svoji izbiri. To, da imajo oni prednost pred dijaki višjih letnikov, ki že vedo, kje so in kaj počnejo, je zgrešeno. Kot tudi to, da sploh pelješ štipendijsko politiko brez vključevanja delodajalcev. Mislim, da je bil namen dober, izvedba pa še zdaleč ne.
Mogoče bo bolj učinkovit ukrep vajeništvo.Pomembno je, da ne prekopiramo nekega nemškega sistema, ki pri nas potem ne bo deloval. Že res, da imajo Nemci dober sistem, a pri njih deluje že od Marije Terezije dalje.
Je gospodarstvo pripravljeno na to?Mislim, da se delodajalci ne zavedajo, da vajenec ni deklica za vse, ampak prihodnji zaposleni, ki ga izobražujejo v stroki. Mislim, da bi moral biti pogoj za to, da delodajalec dobi vajenca, njegova kasnejša zaposlitev. V vajenca je treba vlagati. Mislim, da ukrep sicer ne bo zajel velikega števila mladih. V začetni fazi bodo delodajalci prejeli finančne spodbude, a ta evropska sredstva bodo po nekaj letih pošla. Probleme vidim predvsem v gostinstvu, kjer želijo imeti delodajalci v času sezone poceni delovno silo, kar vajenec gotovo bo. Vprašanje je, če ga bodo potem obdržali.
Ali svetujete dijakom, da odidejo v tujino?(Otožen nasmeh.) Pa ste me dobili. Moj sin je diplomirani novinar, ki je v Cardiffu opravil tudi podiplomski študij. V Sloveniji bi moral registrirati status samostojnega podjetnika in ves čas iskati delo pri različnih delodajalcih. Zdaj išče službo v tujini.
Tujina je že pregovorno kruta mačeha, ki na tanko reže kruh. Ne vem, zakaj bi izobraževali visoko izobražen kader, ki ga zaradi nekih trendov nihče noče zaposliti. To ni pošteno niti do mladih niti do države, ki je v mlade vlagala.
Vsako leto gre okrog 30 dijakov z naše šole na izmenjavo v Nemčijo, na Finsko, v Estonijo. Tamkajšnji delodajalci bi jih najraje kar obdržali. A veste, domovina je ena sama. Živeti nekje, kjer razumeš ljudi, že ko jih pogledaš v oči, je najlepše.
