Kar zadeva Dnevnik, je »ukrepal« že lani spomladi. Kolegica Barbara Smajila in Tomaž Modic sta napisala odmeven članek, v katerem sta razkrila, da sta profesorja s svojim popoldanskim »fušem« na leto zaslužila najmanj 300 tisočakov. In? Nič, vse je legalno, pokrito s pogodbami in predpisi. Kot se za dva profesorja prava spodobi.
Jedrnat je bil tudi poslanec Bojan Dobovšek, ko so ga pred dnevi povprašali, kako je lahko v časih suhih krav za univerze, ki še danes kažejo ogoljena finančna rebra, v štirih letih zaslužil skoraj dvesto tisočakov bruto, zraven prejel še 37.000 legalnih dodatkov, popoldne in zvečer pa po poročanju MMC še dodatnih 158.000 evrov priboljška. Gre za tržni denar, pridobljen iz tržne in ne redne dejavnosti, je odgovoril profesor, ki je očitno garal vse popoldneve in vse večere, da je lahko opravil vse svoje redne in izredne obveznosti. Delaven človek pač, bi lahko rekli. In tu se mora populistični cinizem končati.
Če so profesorji iskani in za svoje delo zunaj službe mastno plačani na trgu, je to dobro. Njihovo znanje je očitno uporabno in cenjeno. Če sta dve strani razlage nekega predpisa za multinacionalko vredni nekaj tisoč evrov – ker se ji tako povečajo možnosti za zmago v sodnem sporu – naj jih pač njeni odvetniki plačajo. In če je od znanja nekega strokovnjaka odvisna usoda nekega sporazuma, naj ga zaradi mene najame tudi javna institucija. In vedno je dobro, da se nova vednost, ustvarjena za slonokoščenimi zidovi stroke, tudi neposredno, ne le prek študentov, preliva v gospodarstvo. Vsi imamo od tega korist. Kje je torej kleč?
Tisto, kar je hudo narobe, je z interesi univerzitetnih svetih krav zabrisana ločnica med delom, ki ga neki profesor opravi pod imenom svoje fakultete in z njenimi sredstvi, in delom, ki ga opravi ločeno od dela, za katerega je plačan iz javnih sredstev. Praviloma se namreč ne ve, ali ga je profesor opravil kot dr. ta in ta ali kot vodja ugledne katedre na ugledni fakulteti, ki pa od njegovega dela nima nič ali skoraj nič. Ni jasno, zakaj profesorji ne bi pisali ekspertiz, ki bi jih prodala fakulteta sama, profesorji pa bi dobili dodatek k plači. In kako si lahko ob polnih obremenitvah za redno plačo utrgajo še toliko dragocenega časa? So, kot pravi ljudski glas (beri mlajši univerzitetni učitelji), v službi pedagoško in raziskovalno premalo obremenjeni? (Rednim profesorjem se ni več treba gnati za nazivom.) Ali pa nemara svoje službene obveznosti opravijo samo povprečno, čeprav bi jih lahko nadpovprečno? Vprašanj je še veliko. Ključno pa je ta hip naslednje: ali dileme, na katere že dolgo opozarjajo javnost, študentje, sindikati in vrsteče se afere, končno ureja dolgo pričakovana novela zakona o visokem šolstvu.
Ne ureja. Najtršega oreha – razmejitve med javno in profitno dejavnostjo – ministrstvo namreč ni strlo, javne službe niso opredelili. Še huje je pravzaprav. Novela univerzam tlakuje udobno pot do precejšnjih zaslužkov, ki jih bo omogočilo uzakonjeno izvajanje študijskih programov v tujem jeziku. Ker je študij v Sloveniji poceni, socialne ugodnosti za redne študente pa velike, je prav mogoče, da bo Slovenija postala obljubljena dežela za revnejše evropske študente, kar so v skrbi za zaslužke britanskih univerz predvideli v časniku Independent. To sicer samo po sebi ni nujno slabo. Težava je, da zakonska novela pušča nešteto pravnih praznin, v katere utegnejo ponikniti legitimni interesi domačih študentov in dolgoročni interesi družbe.
Podrobnosti, ki dopuščajo tovrstne bojazni, je kar nekaj. Člen o učnem jeziku je, na primer, napisan nenavadno ohlapno. Piše, da se lahko neki študijski program v celoti izvaja v tujem jeziku, če se »primerljivi« program – ali celo deli programov – izvaja v slovenščini. A meril za določitev »primerljivega« dela ni nikjer. Če bi, vzemimo, Slavoj Žižek pri nekem predmetu predaval le v angleščini, bi domače študente, ki bi vztrajali pri slovenskem učnem jeziku, lahko mirno napotili na »primerljivi« študijski program. Brez Žižka in ne nujno na FF. Lahko bi tudi samo en predmet izvajali v slovenščini, vse druge pa v angleščini. Po najbolj pesimistični interpretaciji bi primerljivosti zadostili celo v primeru, če bi zavod »primerljivi« program izvajal le kot izredni študij. Ni torej skrivnost, za kaj pri vsej stvari gre. Ker se je izredni študij hudo skrčil, šolnin pa si slovenski študentje ne bodo pustili naprtiti, je bilo treba iznajti nove tržne niše.
Famozna internacionalizacija študija ima zato lahko še eno neljubo posledico. Če se tuji študentje ne bodo dovolj množično vpisovali na izredni študij in ta v kakšnem programu ne bo rentabilen, jim bodo na univerzi lahko ponudili mesta v rednih programih. Tako bi ohranili šolnine tujcev, a hkrati poslabšali možnosti brezplačnega študija slovenskim študentom. In ne nazadnje: slovenščino bi nujno malo odrinili. Na Nizozemskem, kjer so študijske programe internacionalizirali že pred časom, zdaj ugotavljajo, da se to pozna na strokovnih jezikih.
