Newyorški milijonarji in nekaj milijarderjev je guvernerju zvezne države New York Andrewu Cuomu napisalo pismo, v katerem od njega zahtevajo visoko obdavčitev zase. Med podpisniki sta dedinja Walta Disneyja in tudi eden od dedičev naftnega mogotca Jona D. Rockefellerja. Kot so bogataši zapisali, želijo kot Newyorčani prispevati k skupnemu dobru: »Svoje davke lahko brez težav plačamo, lahko jih plačamo tudi več.«
Bogataši za socialno državo
Gre za potezo, ki je v nasprotju z ustaljenimi ameriškimi navadami, saj v ZDA bogati težko dajo denar državi. Kadar ga nameravajo prispevati k skupnemu dobru, ga raje uporabijo za dobrodelna društva in druga filantropska združenja, ne pa za državo, ki jo mnogi v ZDA vidijo kot sovražnico posameznika. »Toda filantropije ne zanimajo številna področja, kot sta denimo popravilo slabega vodovoda in vzpostavitev avtobusne povezave v zakotni, revni vasi,« pravi Mike Lapham, direktor projekta Odgovorno bogastvo, ki združuje 500 zelo bogatih Američanov. Prav on je dal pobudo za omenjeno pismo guvernerju New Yorka. V njem se podpisani zavzemajo za visoke davke ravno zato, da bi lahko zvezna država New York obnovila mostove, predore, vodne poti in ceste, povečala socialno pomoč brezdomcem, okrepila financiranje javnih šol in se uspešneje borila proti revščini med otroki.
Podpisani bogati Newyorčani pravzaprav zahtevajo, da začasen davek, imenovan davek milijonarjev, ostane za vedno. Uvedli so ga začasno leta 2009 ob podobnem pismu 100 newyorških bogatašev, ko je bila zvezna država New York po izbruhu finančne in gospodarske krize v velikih proračunskih težavah. Leta 2011 so ga obnovili in iztekel naj bi se leta 2017. Vsako leto omogoča zvezni državi New York 2,3 milijarde evrov večji davčni priliv, pri čemer večji davek plača odstotek z najvišjimi zaslužki, to so tisti, ki zaslužijo več kot 665.000 dolarjev (580.000 evrov) na leto. Kot pravi Mike Lapham, zdaj sicer ni več gospodarske krize, a od gospodarske rasti v zadnjih letih so imeli največ najbogatejši.
»To bi spremenilo življenje v državi New York«
Eden sedanjih podpisnikov je 69-letni Dal LaMagna, ki je nekoč veliko zaslužil z izdelovanjem pincet, danes pa je lastnik IceStona, proizvajalca kuhinjskih tal iz recikliranega stekla in cementa. Takole pravi: »Bogati Američani neprestano poudarjajo, da je treba znižati davke, da bi lahko več vlagali. Toda to je laž. Hočejo postati le še bogatejši. Kot jaz lahko plačajo več davkov. To ne bi spremenilo njihovega življenja, spremenilo pa bi življenje v zvezni državi New York.«
Leta 2011 je eden ameriških milijarderjev Warren Buffett v dnevniku New York Times pozval oblasti, naj še povečajo davke najbogatejših. Priznal je, da je od svojega velikega prihodka plačal samo 17 odstotkov za davek, medtem ko drugi Američani v ta namen plačujejo tudi do 41 odstotkov od svojih prihodkov, mednje sodi, kot je sam napisal Buffett, njegova tajnica. »Čim bolj ste v ZDA bogati, tem manj davka plačate,« pravi Lapham.
Hillary Clinton, ki ima velike možnosti za to, da postane prva predsednica ZDA, obljublja, da bo uvedla višje davke za štiri odstotke najbogatejših Američanov. Bernie Sanders, ki ima nekaj malega možnosti, da jo ogrozi v boju za demokratskega predsedniškega kandidata, pa se zavzema za progresivni davek.
Reagan znižal davke bogatim
Za uglednega francoskega ekonomista Thomasa Pikettyja je velik volilni uspeh levičarja Sandersa posledica večanja neenakosti med Američani po nastopu predsednika Ronalda Reagana v 80. letih. Pred tem so si ZDA z davčno politiko prizadevale zmanjševati neenakost, davek na prihodek in davek na dediščino sta bila progresivna.
Pred izvolitvijo Ronalda Reagana za predsednika leta 1981 je bila obdavčitev najvišjih prihodkov tudi 70-odstotna. Poleg tega so ZDA že pred drugo svetovno vojno, torej veliko pred evropskimi državami, uvedle minimalno plačo. Leta 1960 je znašala celo 10 današnjih ameriških dolarjev (9 evrov), to je bilo daleč največ na svetu. Reagan je odpravil progresivni davek, najvišji prihodki pa so bili obdavčeni samo še 28-odstotno. Te davčne reforme demokratska predsednika Bill Clinton in Barack Obama nista postavila pod vprašaj. Reagan je tudi zamrznil minimalno plačo, tako da se je ta ob inflaciji dejansko počasi zniževala. Če je bila še leta 1969 11 današnjih dolarjev na uro, je zdaj samo 7 dolarjev na uro. Socialne neenakosti pa se samo še povečujejo. Če ne bi bilo Clintona in Obame, bi bilo še slabše. Zdaj se Obama zavzema za minimalno plačo v višini 10 dolarjev (okoli 9 evrov), zvezni državi New York in Kalifornija pa jo nameravata v prihodnjih letih povišati celo na 15 dolarjev.
