Takšnega cinizma si v eni od utrdb ameriškega liberalizma še pred 45 leti ne bi mogli privoščiti, četudi je bilo svobodomiselnih meščanov že takrat dovolj. Dovolj, da so rekli – dovolj je! Prav na današnji dan leta 1969 je namreč policija vdrla v Stonewall Inn, eno od beznic v mahnattanskem predelu Greenwich Village, ki je bila, čeprav v lasti mafije, žurersko in širše socialno zatočišče takratne LGBT (lezbične, gejevske, biseksualne in transseksualne) populacije. Nasilno so (kar je bila pogosta praksa) obračunali z gosti, saj je takratna zakonodaja istospolne prakse v vseh zveznih državah razen Illinoisu strogo prepovedovala. Celo v zasebnih, ne le javnih prostorih, za kar bi si ZDA v tistem času, če bi bil globalni kontekst nekoliko bolj današnji, v svoji maniri verjetno prislužile opomin. Glede na takratne razmere bi ga lahko izrekle države varšavskega pakta, ki sicer do vprašanja niso bile nič bolj odprte, ga pa niso tako rigorozno zakonsko urejale in so si torej predvsem zatiskale oči.
Jutri se bo, v počastitev spomina na policijsko nasilje in spontane proteste, ki so se zgodili v dneh po 28. juniju 1969, po peti aveniji že 45. sprehodila parada ponosa. Zaključila se bo tam, kjer se je vse začelo... Prav Stonewall Inn je namreč rojstni kraj parade ponosa, gibanja, ki se širi po vsem svetu. Je začetek sodobnega boja proti diskriminaciji LGBT populacije.
Iz omar in neprestane sence
»Saj veste... Ko zberemo pogum, da okolici izpovemo svojo drugačno spolno usmerjenost, navadno rečemo, da smo stopili iz omare. Po Stonewallu pa smo stopili iz sence. V tem primeru ne le figurativno, čisto zares. Spominjam se, da so se ljudje v danes popularni klubski četrti, takrat pa predelu za embaliranje mesa, Meetpacking District, skrivoma sestajali za tovornjaki. Srečevali so se v temi stebrov rečnih pomolov. Že če so na ulici naredili najmanjšo »napako« in pokazali na svojo istospolno usmerjenost, so navadno ostali brez službe, družine in strehe nad glavo,« se spominja veteran newyorških LGBT gibanj Bill Bahlman. V Stonewallu ga ob prelomnem dogodku ni bilo, je bil pa zraven pri (skoraj) vsem, kar je sledilo.
»Začeli smo se redno sestajati, pogovarjati, odprli smo dnevne centre, kjer smo poskrbeli tudi za tiste, ki so ostali brez doma. Ob tem pa smo seveda tudi redno protestirali. Po seriji uličnih demonstracij smo vkorakali celo na kongres Ameriškega združenja psihiatrov, ki je bil ravno v New Yorku. Brez zadržkov in na glas smo vprašali, zakaj nas v svojih klasifikacijah označujejo za duševno bolne. Na kongresu čez eno leto so homoseksualnost umaknili s seznama duševnih motenj.«
Bahlman je prepričan, da bi morali vsi tudi danes kdaj pa kdaj prebrati kakšnega od številnih grozljivih zakonov, pravilnikov, registrov ali zapisnikov. Tudi zato, ker se takšne zgodbe še vedno dogajajo. V marsikaterem delu ZDA in po svetu LGBT populacijo celo na novo inkriminirajo.
Dovolj je samomorov zaradi strahu!
Mladi so zaradi svoje drugačnosti najpogosteje tarče napadov sovrstnikov. To se dogaja tukaj in zdaj. Fante in dekleta psihično nasilje pripelje tako daleč, da si vzamejo življenje,« opisuje vse bolj opazen filmski in televizijski igralec Zachary Quinto. Sam je stopil »iz omare« pred tremi leti, pri 34, k temu pa ga je spodbudil samomor enega od najstnikov, ki pritiskov okolice ni zdržal.
»Mladim moramo z glasnimi in odločnimi dejanji pokazati, da lahko vedno izberejo pot, ki vodi v lepšo prihodnost. Spoštujem dosežke veteranskih aktivistov, moja generacija pa se je preveč polenila,« ugotavlja Quinto, ki občasno dežura pri SOS telefonski liniji projekta Trevor, centra za pomoč LGBT mladini. In čeprav ZDA pri zakonski odpravi diskriminacije istospolnih partnerstev podirajo časovne rekorde, so problemi mladih še vedno zelo »preprosti«, opisuje sopredsedujoči projektu Trevor Alyx Steadman: »Sprašujejo nas tudi, zakaj se politika toliko ukvarja s porokami, ko pa je še toliko drugih krivic, ki jih je treba preprečiti, da sovrstnikov ne bi bilo strah.«
»Poroka in otroci. To je od nekdaj ameriški ideal. Če ga bomo omogočili vsem, bomo ljudem laže dopovedali, da gre vedno in povsod zgolj in samo za – ljubezen,« odgovarja Samantha Power, članica vladnega kabineta predsednika Obame, veleposlanica ZDA pri Organizaciji združenih narodov, sicer pa dolgoletna borka za človekove pravice. Prepričana je, da bo po odpravi diskriminacije pri porokah tudi laže reševati druge probleme.
Kje smo, kam gremo?
»Jasno mi je, da se zvonjenje telefonov v centrih za pomoč mladim v stiski ne ustavi. A vlada vendarle poskuša opraviti svoj del naloge tudi z napredkom na drugih področjih. Od svojih diplomatov posebej zahtevamo podatke o stanju človekovih pravic LGBT skupnosti po svetu. Posebej smo pozorni na Ugando, Nigerijo in Rusijo, kjer pravice zmanjšujejo. Naš predsednik je odločen, da bomo tudi ukrepali. Odpravili smo politiko prikrivanja spolne usmerjenosti v vojski, v diplomatskih vrstah smo uredili položaj istospolno usmerjenih in njihovih partnerjev. Najbolj pa sem vesela, da je o svojih izkušnjah spregovorila tudi naša prva javno deklarirana transseksualna diplomatka,« našteva Samantha Power.
Robyn McCutcheon je bila do leta 2011 uradno moški, v »prejšnjem življenju« inženir vesoljske agencije NASA, zdaj pa je že skoraj desetletje v diplomaciji. Službovala je, med drugim, tudi v Rusiji in Uzbekistanu. Vse pogostejša praksa je namreč, da ZDA v države, ki LGBT skupnosti kratijo osnovne človekove pravice, namenoma pošiljajo diplomate, ki pripadajo tej skupnosti.
»To ni le politična in pravna bitka. Je veliko več. Je premikanje meja, ki se mu moramo pridružiti vsi,« polaga Američanom na dušo Zachary Quinto. »Stonewall je spremenil zgodovinski tok dogodkov. Brez njega bi bile danes ZDA precej drugačne,« dodaja Samantha Power, ki tokrat napoveduje poskus oblikovanja nekoliko drugačne globalne koalicije in pri tem sledi pozivu veterana Billa Bahlmana: »Povezati se moramo z drugimi naprednimi državami in stopiti skupaj. Samo skupaj bomo lahko preprečili grozljive zakone in še bolj grozljive posledice, ki jih vsak dan doživljajo pripadniki LGBT skupnosti po svetu.« Homoseksualnost je namreč še vedno prepovedana, celo kazniva, v kar 81 državah.
V tej skupini držav so bile pred manj kot 45 leti tudi ZDA. Danes so korak pred tem, da istospolne poroke uzakonijo ne le v skoraj vseh zveznih državah (kar se bo tako ali drugače zgodilo v nekaj letih), ampak tudi na zvezni ravni. Tistim, ki še vedno »nimajo nič proti, a ne razumejo, zakaj toliko vika in krika, predvsem pa zahtev po izenačitvi«, pa tudi mladim, ki s povsem drugačnimi (in navadno precej bolj resnimi) težavami kličejo v svetovalne centre, pa v pesmi Same Love, s katero se je vključil v vse bolj množično »izenačitveno« gibanje, odgovarja priljubljeni pop raper Macklemore: »Uradna potrditev na papirju ne bo rešila vsega, a je prekleto dober začetek. In nobena zakonodaja nas ne bo spremenila, sami se bomo morali. Ni važno, v katerega boga verjamemo, vsi smo otroci istega... ljubezen je vedno in povsod ista.«
